Ljubljanska cerkev, ki jo je “prinesel” potres

Ljubljanska cerkev sv. Jožefa ima zanimivo preteklost

Začetek cerkve sv. Jožefa je povezan s potresom, ki je na velikonočno nedeljo 14. aprila 1895 stresel Ljubljano. Od takrat se je med verniki ljubljanske škofije oblikovala pobožnost, ko prek molitve k sv. Jožefu iščejo Božjo pomoč pred katastrofo potresa.

Preberite še:
V tej zgradbi se nahaja najbogatejša samostanska knjižnica na Slovenskem

Zamisel o izgradnji cerkve

Takratni ljubljanski škof Jakob Missia je predlagal, da bi zgradili cerkev, v kateri bi bila na velikonočno nedeljo vsakoletna spominska slovesnost ob obletnici potresa. Na Poljanah, kjer je zdaj cerkev, so bile v času ljubljanskega potresa še njive. Najprej je tam zrasel jezuitski samostan s hišno kapelo sv. Jožefa.

Gradnja cerkve, ki je nastajala po načrtih arhitekta Anselma Wernerja, se je začela v času škofa Antona Bonaventure Jegliča. Ta je 4. avgusta 1912 blagoslovil temeljni kamen. Ko je leta 1914 izbruhnila prva svetovno vojna, je zgradbo, ki še ni bila dokončana (zgrajena je bila samo lupina, brez pevskega kora in opreme), prevzela avstro-ogrska vojska. V njej je bilo nastanjenih dvesto vojakov, pozneje je imela vojska v stavbi skladišče.

Preberite še:
Ali veste, od kod izvira slovenska beseda cerkev?

Leta 1922 je bilo v cerkvi prvič bogoslužje

Od leta 1915 je stavbo uporabljala mestna oblast kot skladišče za hrano in druge osnovne življenjske potrebščine. Zgradba je bila jezuitom vrnjena leta 1921. Leta 1922 je cerkev blagoslovil škof Jeglič in cerkev je služila kot prostor za katoliško bogoslužje. V stranskih prostorih so bili med drugim prostori za srečevanje Marijinih kongregacij oziroma društev. Od leta 1935 je tu deloval tudi misijonarski muzej.

Pri opremljanju notranjosti cerkve je v letih 1922–1925 sodeloval sloviti slovenski arhitekt Jože Plečnik. Zgradil je tudi dom duhovnih vaj, ki je danes razglašen za spomenik kulturne dediščine. Med letoma 1940 in 1942 je Plečnik naredil načrt za glavni oltar. Kip zanj je izdelal kipar Božidar Pengov.

Preberite še:
Portugalska cerkev, ki ima v svoji notranjosti skoraj 300 kilogramov zlata

Nacionalizacije cerkve

Leta 1949 je takratna komunistična oblast cerkev in bližnje stavbe nacionalizirala, jezuiti pa so morali oditi – najprej na grad Bogenšperk. V cerkvi je nato od leta 1950 deloval filmski studio Triglav filma, od leta 1966 pa Viba film. Misijonarski muzej je bil nacionaliziran in odpeljan v etnografski muzej, jezuitska knjižnica pa v NUK.

Da bi zaščitili oltar, so ga zazidali in tako ohranili nepoškodovanega za nekaj desetletij. Preostalo opremo so jezuiti in drugi duhovniki odnesli v druge ljubljanske cerkve. V cerkvi so bili snemalni studii, v katerih so med drugim posneli številne znane slovenske filme, med drugim tudi filme o Kekcu.

Preberite še:
Uršlja gora – najvišje ležeča cerkev na Slovenskem

Vrnitev cerkve jezuitom

Leta 1996 so cerkev z denacionalizacijo vrnili jezuitom. Prenova filmskega studia nazaj v cerkev je bila ena od točk pogovorov med tedanjim ljubljanskim nadškofom Alojzijem Šuštarjem in premierjem Janezom Drnovškom pred obiskom papeža Janeza Pavla II. maja leta 1996. Po Janezu Pavlu II. se zdaj imenuje tudi ulica pred cerkvijo.

Ključ od cerkvenih vrat je takratni minister za kulturo Janez Dular ob velikonočni popotresni pobožnosti 7. aprila 1996 izročil nadškofu Šuštarju, ki je tedaj cerkev blagoslovil. Državno financirana obnova cerkve se je končala z njeno posvetitvijo 5. novembra 2000. V poznejših letih so se jezuiti skupaj s pastoralnimi podnajemniki vselili še v samostan (tega je Viba film zapustil leta 2002) in leta 2009 tudi obnovili dom duhovnih vaj.

 

Preberite še:
Cerkev, ki skriva več kot 500 let staro navdušujočo umetnino. Kje leži?

Preberite še:
Na kraju, kjer je Jezus Petru izročil ključe, odkrita zgodnjekrščanska cerkev

Preberite še:
Mala cerkev pod Nanosom, ki je verjetno še ne poznate