Rak dojk: “Milijon neodgovorjenih vprašanj, težkih misli, predvsem kaj bo s hčerko, če umrem”

Ženska ženski ‒ mama, prijateljica, samostojna podjetnica in nekdanja bolnica z rakom dojk Darja Molan

Medtem ko je ves mesec oktober posvečen osveščanju o raku dojk, pa je 15. oktober dan zdravih dojk. Tudi zato smo v tokratno rubriko Ženska ženski povabili nekdanjo bolnico z rakom dojk Darjo Molan, ki je o soočanju z boleznijo izdala tudi knjigo z naslovom Vem, da zmoreš, Darja. Darja je za rakom dojk zbolela leta 2013, le leto po tem, ko je postala mamica hčerki Eli.

Po izobrazbi je univerzitetna diplomirana inženirka elektrotehnike, trenutno pa je samostojna podjetnica in se ukvarja z založništvom in računalniškim svetovanjem. Je tudi aktivna članica in članica upravnega odbora Združenja Europa Donna, v okviru katerega svetuje obolelim.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Seveda, vsak dan. 😊 Starejša, kot sem, bolj mi je všeč rutina. Če sem včasih uživala ob novih dogodivščinah in se neustrašno spopadala z novimi situacijami, pa mi sedaj največ pomeni, da lahko na vse zgodaj, še preden se hči zbudi, s partnerjem spijeva jutranjo kavico, ki jo sama podaljšam še potem, ko on odide v službo. Potem se stisnem k hčerki in jo s poljubčkom prebudim. To mi predstavlja idealen pričetek dneva in mi daje zagon za nadaljnje aktivnosti.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Ha, ko bi le bilo tako preprosto, a ženske smo vse prej kot to. Je dan, ko si rečem: “Dobro jutro, sreča! Uspelo ti je, še vedno si tu.” A pride tudi dan, ko se zjutraj od vseh misli sploh ne vidim. Predvsem pa mi ogromno pomeni, da lahko doživim prve sive laske in gubice.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
… se tako počutim najbolje. Pa naj bo to zunaj, lepo oblečena, naličena ali pa le doma v pajkicah, nenaličena, z dvignjeno figo. Tako kot je dnevna rutina, da se uredimo, bi morala prav tako biti rutina vseh žensk, da se redno mesečno samopregledujejo. Ker na koncu smo me tiste, ki najbolj poznamo svoje telo, in tiste, ki najprej zaznamo spremembe.

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
… ker sem jo sploh lahko doživela. Občutila sem nosečnost, porod, dojenje … in sem hvaležna, da mi je bilo to dano. Čeprav ni bilo lahko, ker sem bila samska mamica, pa ne bom nikoli pozabila, kolikokrat sem po napornem dnevu hčer še lep čas občudovala, ko je zaspala … Kako čudovita je, prelepa, popolna … Še vedno je. Mali čudež v vedno večji podobi.

5. Za rakom dojk ste zboleli kmalu po tem, ko ste prvič postali mama. Kako ste se takrat kot mlada mamica spoprijemali s sprejemanjem te bolezni?
Zdi se mi, da sem ob sumu na rak dojke in čakanje na uradno diagnozo doživela svoj prvi, verjetno tudi edini panični napad. Težko sem dihala, srce mi je bilo. Vse se je zdelo tako neresnično. Nisem zdržala. Klicala sem zdravnico in jo prosila, da mi kar prek telefona posreduje informacijo, ker nisem mogla čakati do popoldneva.

Ko pogledam nazaj, se mi še vedno zdi, da so prvi trenutki najtežji, predvsem zaradi vsesplošno znane asociacije vseh, ki raka niso doživeli, in to je prav zagotovo smrt. Ne veš v resnici, proti čemu se boriš, kaj te čaka, zakaj prav ti. Milijon neodgovorjenih vprašanj, težkih misli, predvsem, kaj bo s hčerko, če umrem.

Nihče te ne pripravi na tako težko diagnozo. A vse to postane veliko lažje, ko prideš v roke specialistom, ki ti odgovorijo na vprašanja. Zame je bil ta stik zelo pomemben, da sem lahko začela svoj proces zdravljenja. In to je sprejetje. Takoj, ko bolezen sprejmeš, je lažje. Začela sem si postavljati majhne in malo večje cilje ter se kar hitro navajati na “novo resničnost”.

6. Ljudje pogosto rečejo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Kaj je vam “dobrega” prinesla bolezen, kaj vas je naučila in kako spremenila?
Rak me je ogromno naučil. Soočil me je z lepimi zgodbami preživetja in me strl ob vsaki smrti naših bork. Resnično sem se spraševala, koliko njih bom še zmogla. A v resnici me je po tej poti tudi ojačal. Naučil me je sprejemanja ljudi takšnih, kot so, in spuščanja tistih, ki niso vredni. Naučil me je, da obstaja tudi plan B, C ali D. Predvsem pa, da se bom najbolj ognila razočaranju, če ne bom pričakovala.

Rak dojk je najpogostejša oblika raka pri ženskah, zbolijo pa lahko tudi moški. Po podatkih Registra raka za Slovenijo je v letu 2017 zbolelo 1399 žensk in 10 moških. Tega leta je za rakom dojk umrlo 433 žensk in dva moška. Za uspešno zdravljenje in zmanjševanje umrljivosti je pomembno predvsem osveščanje o zdravem načinu življenja, zgodnje odkrivanje in takojšnje učinkovito in vsaki bolnici prilagojeno zdravljenje. (vir: Združenje Europa Donna Slovenija)

7. Kaj bi svetovali tistim, ki so se tudi sami znašli v podobni situaciji? Na kaj pogosto pozabljamo, ko nas doleti bolezen?
Sama sem imela veliko srečo, da sem takrat imela prijateljico in prijatelja, ki sta delala na Onkološkem inštitutu. Bila sta ob meni in mi nudila podporo in meni potrebne informacije. A se zavedam, da tega nimajo vsi. Zato svetujem, da pokličejo svetovalni telefon Slovenskega združenja proti raku dojk in rodil, Europa Donna. Nekatere potrebujejo podporo ob začetku zdravljenja, druge potem, ko se vračajo nazaj na delo. V Združenju Europa Donna se trudimo, da ženskam pomagamo med zdravljenjem in jih usmerjamo v kakovostno življenje po raku dojk.

Na kaj pozabljamo? Hm, ko nas bolezen doleti, se za nas začne proces zdravljenja. Čas se ustavi. Zunanji svet skoraj ne obstaja. Težave se začnejo, ko se zdravljenje konča. Takrat ne smemo pozabiti, da smo zaradi nečesa zboleli. Da je potrebno spremeniti način življenja. Najti svoj odgovor na zakaj. Izboljšati kakovost življenja, si najti čas zase.

8. O svoji preizkušnji ste pred petimi leti izdali tudi knjigo. Kaj vam je v tistem obdobju dalo pisanje in kaj je bil vaš glavni namen, ki ste ga želeli doseči s knjigo?
Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko je rekla zdravnica: “Da, rak je.” Zameglilo se mi je pred očmi. Sedela sem za hišo in strmela v prazno, ko je zazvonil telefon. Prvi, drugi, tretji, … Medtem ko sem se slišala, kako že v tretje razlagam isto zgodbo, sem videla svojo enoletno hči, kako se plazi proti meni. Klicala me je in želela k meni. V tistem trenutku sem se zavedala, da ne bo lahko. Da si jo želim gledati, kako raste, biti ob njej. Le to.

Odločila sem se, da bom pisala blog, da bodo ljudje vedeli, kaj se dogaja z menoj, jaz pa bom imela čas zanjo, da ne bom ponavljala svoje zgodbe 3-krat, 5-krat. To je bil prvi namen, ki pa je zrasel v nekaj večjega. Ljudje so me brali, spremljali, včasih se mi je zdelo, da skupaj bijemo ta boj, zato sem še z večjim veseljem spisala blog. Vedno sem se trudila, da sem nanizala čim več informacij, ki bodo pomagale tudi ostalim bolnicam, ki se bodo znašle na tej poti. Tudi pozneje, ko sem izdala knjigo, sem dodala članke zdravnic, predsednic društev in uporabne nasvete, da bi le bilo vse na enem mestu. Odzivi so bili in še vedno so neverjetni. Resnično sem ponosna nanjo.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
“Vse se da, da sem le zdrava.” Ali ko je prva misel obkljukana, sledi še: “Life is all about how you handle plan B” (“V življenju je pomembno le to, kako si pripravljen na načrt B”).

10. Biti ženska je lepo, ker …?
… ker biti moški je pač preveč enostavno. Zakaj bi razmišljali le o eni stvari naenkrat, če pa jih lahko vrtimo pet. No, pa šalo na stran. Moški ali ženska, predvsem je pomembno, da se sprejemamo in se ljubimo takšni, kot smo.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.