Na obisku pri družini ministra Janeza Ciglerja Kralja in Klavdije Kralj
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janez Cigler Kralj in Klavdija Kralj, ki je montessori pedagoginja, sta oba Korošca, poročena sta že 14 let. Vesela in srčna družina s štirimi otroki živi v bližini Komende.
Preberite še:
“Večina ljudi daruje svoje življenje svoji družini, otrokom, jaz pa ljudem tukaj”
Kako se je spremenilo vaše družinsko življenje, odkar ste postali minister?
Janez: Zelo se je spremenilo, in to v več pogledih. Klavdija se je po dveh letih, ko je bila po rojstvu najmlajšega doma, odločila, da gre nazaj v službo. Postal sem minister, zgodila se je še “korona”, ko je ona kar naenkrat – tokrat ne po svoji volji – ostala sama doma z otroki. Še zlasti nam manjka skupnega časa, ko bi bil jaz doma. Že o logistiki se težko dogovarjava, kaj šele o kakšnih globljih stvareh. Tu so še otroci. Kdor je starš, ve, kaj pomeni, če te pet dni ni. V najboljšem primeru kdaj pomagam pri večerni rutini. Imamo pa zajtrke skupaj in jaz peljem otroke v vrtec in šolo, da imamo vsaj ta stik.
Klavdija: Judita je rekla, naj povem, da atija ni veliko doma, da se pa trudi čim prej priti. Ona je mentalno že toliko zrela, da ve, da ne gre za to, da ne bi želel biti doma, ampak da pač ne more biti. Je pa res, da ga že pred ministrovanjem dvakrat ali trikrat na teden ni bilo doma, a je za to vedel vnaprej, zdaj pa je njegovo delo tako nepredvidljivo, da je zame in za družino bolje, da načrtujemo, da ga pet dni ne bo, in če je kakor koli drugače, smo veseli.
Preberite še:
Zakaj gledanje televizije z možem ni izguba časa?
Morala sem kar malo “odžalovati” ta čas. Moje hrepenenje je, da je oče prisoten. Vsi pa čutimo ponos. Prej je kdaj rekel, kaj vse bi rad naredil, kaj bi bilo dobro za družine, za Slovenijo, pa je bil kot z zvezanimi rokami. Zdaj pa dejansko lahko kaj naredi. Mislim, da je res na pravem mestu. Čutimo tudi moč molitve, ker veliko ljudi moli za nas, da lažje premagujemo vse te izzive. In čisto konkretno pomoč, prijatelji nam enkrat na teden skuhajo kosilo. Je pa prisotna tudi skrb, ali smo varni, ker toliko, kot je ljudi navdušenih, je na drugem polu ljudi, ki bi nam želeli kaj slabega.
Preberite še:
Oče kapitan in mama varen pristan
Kot zakonca sta dejavna pri skupnosti Iskreni. Kaj vama to pomeni? Druženje, podporo podobno mislečih …?
Janez: Skupnost Iskreni mi pomeni drugi dom. Tam nismo le podobno misleči, ampak se mi zdi boljši izraz, da smo podobno iščoči. V veliko stvareh se krešejo mnenja, smo si tudi različni. Tako kot je v družini. Vsak, ki živi v kakršni koli skupnosti, ve, da to ni vedno lahko.
Obenem pa skupaj iščemo svojo poklicanost, Božji načrt za zakon. Spoznali smo, da nas Bog kliče k temu, da darove in spoznanja v veselju delimo z drugimi. Dala sva se na razpolago na področju odnosov, priprave na zakon in naravnega načrtovanja družine. Klavdija je nekaj časa poklicno delala za skupnost. Vodiva tečaje metode Sensiplan, v okviru medškofijskega odbora za družino.
Preberite še:
“Najin zakon je temelj, iz katerega raste vsa družina”
Ko smo se preselili v Komendo, je bil župnik zelo vztrajen, ko naju je vabil v župnijsko življenje. Najprej sva ocenjevala, da ne bova zmogla, a sem mu hvaležen, da je vztrajal. Vključila sva se v zakonsko skupino, jaz sem začel peti na koru, hčerki v otroškem pevskem zboru, ministrirata, hodita k verouku. Domača župnija nam daje izzive, da dajemo svoje talente na razpolago. Večji angažma je težji, ampak hkrati so sadovi večji. Če vsak vidi le sebe, bližnjega pa ne, smo kot družba umrli.
Preberite še:
Raziskava pravi: družina ima večji pomen, kot si mislimo
Oba sta skavta. Kako vaju je skavtstvo oblikovalo kot osebnosti?
Klavdija: Sodelavka me je pred kratkim vprašala, če sem skavtinja. Da se mi “vidi”. Ko gremo ven, ne razmišljam o slabem vremenu, ampak kaj lahko oblečemo, da bomo suhi. Celotno razmišljanje je drugačno. Vidiš dobro in želiš dobro. Ne iščeš bližnjic, kako bi se lahko umaknil, ampak kaj lahko narediš. Oblikovalo je moj pogled na človeka in na domovino. Tega pa se niti ne zavedaš, kot riba nima občutka, da plava v vodi, dokler je ne vzameš ven …
Janez: Skavtstvo mi je dalo ključne veščine za opravljanje najbolj zahtevnih nalog. Dalo mi je izkušnjo vodenja, izkušnjo kriznega upravljanja. Naučil sem se tudi hitro odzivati v timu. Dalo mi je praktičnost, da ne kompliciram tam, kjer ni treba. Gre za odnos do življenja. Seveda so težke stvari, tudi jamram, kdaj sem čisto obupan, ampak hkrati je v meni optimizem in upanje. Eden od skavtskih zakonov je, da si skavt žvižga in poje v težavah. Kaj bo, če kot minister ali kot oče in mož obupam? Potem bodo drugi toliko bolj obupani.
Preberite še:
“Čas, ki ga porabiva za otroke pri skavtih, naju osrečuje”
Klavdija: Zagotovo mi je dalo tudi zelo močno sposobnost načrtovanja. Izhajam iz realne situacije, analize stanja. Zjutraj si naredim načrt in nato analiziram, ali je bilo v redu. Janez poudarja tudi praznovanje.
Klavdija, ste razmišljali, da bi ostali doma ob otrocih? Kako usklajujete družino in službo?
Klavdija: Čutim, da moraš biti ob otrocih, ko so majhni. Hkrati pa mi je dragoceno, da ostajam v stiku z odraslimi. Da dam nekaj več, dajem refleksijo svojega družinskega življenja. Eno leto po zaključku četrte porodniške sem ostala doma, bilo je lepo. Vendar pa, ko si doma, delo nikoli ni končano. Tudi če imaš zjutraj vse pospravljeno, je zvečer gora posode, perila … Odločila sem se tudi, da sem doma zato, ker me otroci potrebujejo, ne pa zaradi pospravljanja, zato sem naredila tisto, kar je bilo nujno, da smo imeli lepo okolje, nikoli pa naš dom ni bil tip top.
Preberite še:
Verjela je v svoje sanje in tako ima danes čisto “svoj” vrtec
Jeseni pa sem res začutila, da so zdaj dovolj veliki, da imamo dobro podporno okolje v montessori vrtcu in šoli. Vedno sem imela občutek, da imam z Bogom dogovor, da se bo našlo delovno mesto zame, ko bom začutila, da si želim delati kot montessori asistentka v vrtcu. In se je res tako izteklo, Tilen Pij je šel z mano v skupino. Ker sva oba z Janezom zaposlena, v domačem okolju iščemo tudi pomoč. Zelo prav nam pridejo projekti, kot je “Babi servis”, imamo varuško iz župnije, sosedi nam kdaj pomagajo. Kdaj uporabim tudi “varuško” risanko, s primerno vsebino, seveda.
Preberite še:
Miti in resnice o metodi montessori
Sta si že na začetku skupne poti želela veliko družino?
Janez: Imam sestro, sem pa vedno rad hodil na počitnice na kmetijo, kjer so imeli štiri otroke. Občutil sem, kako je lepo, če jih je več. Bistvena je bila odločitev, da bova imela otroke. Kmalu sva videla, da ne moreva povsem sama načrtovati otrok, da je to del Božjega načrta. Zelo sva hvaležna, da sva blagoslovljena s štirimi čudovitimi otroki. Odločava se glede na to, koliko zmoreva zanje skrbeti telesno, čustveno, finančno.
Klavdija: Jaz prihajam iz družine s štirimi otroki, vedela sem, kaj pomeni življenje v veliki družini. Velikokrat se sprašujem, ali sem odgovorila na njihove temeljne potrebe, ali so bili videni, slišani. To je najtežje. Nahraniš jih že, za obleči imajo dovolj. Ali so imeli pet minut v dnevu, ko so se počutili kot osebe? No, saj hitro povejo ali pokažejo, če jim to manjka! (smeh)
Preberite še:
Življenje v velikih družinah je izpolnjujoče
Kaj radi počnete skupaj v prostem času?
Janez: Radi vrtičkamo, skrbimo za sadno drevje okoli hiše. Fanta pritegne ogenj, skupaj veliko kurimo.
Klavdija: Meni je bilo najprej popolnoma nerazumljivo, da pač kurijo. Če že, bi lahko kaj spekli.
Janez: Pri fantih je kurjenje pomembno. No, tudi spečemo kaj.
Klavdija: Radi gremo tudi na sprehod v našo bližnjo okolico, hodimo po gozdu, plezamo po drevesih, se skrivamo. Veliko smo v naravi in delamo z zemljo.
Janez: V nedeljo sva z Judito po dolgem času spet igrala kitaro in pela skupaj. Odkar sem minister, je tega precej manj, da bi vsi prijeli za inštrumente, skupaj zaigrali in zapeli.
Preberite še:
3 stvari, ki vam bodo zagotovile uspešne družinske počitnice
Kako ohranjata živ vajin odnos?
Klavdija: Čez vikende imam rada, da slišim Janeza in da sem jaz slišana. Če se le da, ga zvečer počakam, da si podeliva težo dneva, načrtujeva naprej. Skupaj moliva večernice. Ob sobotah in nedeljah pa nama je dragocen trenutek, ko si skuhava kavo, se usedeva, prebereva Božjo besedo za tisti dan in se pogovoriva. Ob kavi in Božji besedi se “srečava”, tudi če imava težji dan.
Janez: To je res trenutek srečanja, ko dava sebe na prvo mesto z manj slabe vesti, ne bom rekel brez. Otrokom iskreno poveva, da če želimo preživeti kot družina, tudi midva kot mož in žena potrebujeva svoj čas.
Preberite še:
“Vzgoja otrok je tudi ljubezen med nama. Otrok išče ljubezen med staršema”
Klavdija: Seveda se potrudiva, da smo prej v stiku, morda se Janez “poravsa” s fanti, da se sprostijo. Vsak večer beremo skupaj. Ko so oni “napolnjeni”, gre lažje. Samo piškotov si ne smeva prinesti h kavi, potem so takoj zraven! (smeh)
Celoten intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Martinov prvi vlog iz nove župnije
Preberite še:
Zakaj je dobro, če gledate videe, v katerih drugi ustvarjajo
Preberite še:
Kako ohranjati stik s svojim krščencem, če živite daleč od njega