17-letni dijak iz Razkrižja Jure Šimonka pripoveduje o svojem podvigu – pohodu od Hodoša do Pirana
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
“Čez gore, ravan, seže mi pogled z Goričkoga f Piran,” se glasi eden najbolj znanih stihov ene najbolj znanih novejših pesmi Vlada Kreslina. On je o tej razdalji pel, naš sogovornik pa jo je prehodil – pri 17 letih! V dobrem tednu je Jure Šimonka iz Razkrižja izpolnil enega svojih življenjskih ciljev. Od Hodoša do Pirana, 317 kilometrov. Vmes pa žulji, boleče noge, prijazni okoličani, veliko molitve in tudi za najstnika zelo zrelega razmišljanja o pomembnih življenjskih rečeh.
Jure, zakaj prav ta pot, po diagonali Slovenije?
Že od malega sem si, ko sem poslušal pesem Vlada Kreslina, govoril, kako se želim podati na to pot, z Goričkega v Piran. To je bila moja goreča želja. Hkrati pa tisti cilj, o katerem ti vsi govorijo, da je neuresničljiv: “Saj si nor! Ne bo ti uspelo.” Jaz pa sem si iz principa, ker niso verjeli, še bolj želel izpolniti svoj načrt. Bilo je nekaj posebnega.
Preberite še:
S kolesom je obiskala več kot 1000 slovenskih jezer, “spotoma” pa uresničila še svoje otroške sanje
Kje ste prenočevali?
Večinoma sem šel do kake kmetije, se predstavil in ljudi lepo prosil, ali bi smel postaviti šotor na njihovi posesti. Bili so izredno prijazni, komunikativni, prinašali so mi hrano in pijačo. Na tem izletu sem se naučil, da so ljudje veliko bolj prijazni, kot nam pripovedujejo mediji ali morda starši. Ko nekdo pride peš k hiši, ljudje verjetno takoj spoznajo, da ni nevaren. Saj je vendar tako nor, da hodi po svetu peš z ogromnim nahrbtnikom. Potem verjetno ni slab človek. 🙂
Katere težave so vas pestile in katere spodbude gnale naprej?
Mislim, da se okrog 70 odstotkov takšnega pohoda dogaja v glavi. Pomembno je, kako odločen si, da boš prišel do konca poti. Navsezadnje si 15 ur na dan čisto sam. Bolijo te noge, žulijo čevlji, zdeluje te vročina, pere dež … Umsko so takšne stvari zelo zahtevne. Začneš več moliti. Včasih tudi za to, ker se sprašuješ, kaj drugega bi sploh lahko počel.
Več hodiš, več moliš. Zavedanje, da nisi sam, četudi hodiš sam, te nekako žene naprej. Če si res odločen, da se želiš preizkusiti fizično in mentalno, potem nekako gre. Ni tako hudo.
Preberite še:
4 presenetljive lekcije, ki sem se jih naučila v 4 letih zakona
Kdaj je bilo najhuje?
V prvih treh dneh, ko se telo še navaja na napore. Tedaj sem prehodil 150 kilometrov. Še vedno sem bil relativno blizu doma. Nikoli pa nisem prišel do točke, da bi se obrnil. Govoril sem si, da se bom na to lahko spomnil v težkih življenjskih trenutkih in jih bom lažje prebrodil.
Ste med potjo naleteli na kake sopotnike, človeške ali živalske?
Med Ljubljano in Logatcem sem večino poti hodil po Jakobovi poti, ki vodi skozi precej odročne, goste gozdove. Ko je nastopil čas za kosilo, sem se sredi gozda ustavil, snel nahrbtnik, se sprostil, vzel sendvič, sok, začnem jesti. Nato si spet nadenem nahrbtnik, prehodim morda pet metrov in nenadoma zagledam tablo z napisom Območje medvedov, prosimo pospravite hrano. Iz tistega gozda sem tekel kot nor. Kar naenkrat sem dobil obilo motivacije in moči. 🙂
Preberite še:
“Čas, ki ga preživimo na peš romanju, je v bistvu prestiž, ki si ga človek nameni sam zase”
Kaj so rekli prijatelji, ko ste jim pravili o svoji ideji?
O tem sem v družbi prijateljev govoril že leta. Njihovi odzivi so bili v slogu: “Daj, daj. Ne boš šel. Veš, kaj vse se ti lahko zgodi? Nehaj, no!” Nekaj časa se o tej temi nismo pogovarjali, nato pa sem rekel: jutri odhajam. “Kaj res? Kdaj? Ne, ne moreš!” Bili so malo zaskrbljeni. Ko pa so videli, da mislim resno, podpora vseh, ki me poznajo, ni bila nikoli vprašljiva. Dajala mi je dodatno motivacijo. Super je bilo.
Je bil zadnji odsek od Kozine do Pirana najtežji?
Drži. Vidiš morje, noro vroče je. Zdi se, da boš vsak hip na cilju, a še kar nisi. Še en hrib, še ena cesta … Zadnji del se vleče. A vendarle pomisliš: če sem prišel iz Hodoša do Kozine ali Divače, potem bom pa stisnil še zadnjih nekaj kilometrov.
Preberite še:
To je mladenič z Gorenjskega, ki je obiskal vsa naselja v Sloveniji
V Piranu so vas pričakali družina in prijatelji.
Popolno presenečenje. Pričakoval sem le, da pridem na Tartinijev trg in si oddahnem. Sprejem pa je celotno popotovanje naredil še malo lepše. Ni me bilo treba vreči v morje, kar sam sem se!
Pogovor Aleša Čerina, predavatelja pri gibanju Družina in Življenje, z Juretom ob postanku v Ljubljani:
Sodeč po pogovoru z Alešem Čerinom imate za najstnika zelo dodelano razmišljanje o pomenu zakona in družine. Ste med potjo veliko razmišljali o tem?
Že nasploh, v zadnjih dneh pa še posebej. Želim imeti mnenje, stališče, da se, ko bom poročen, ne bi iskal. Rad bi bil pripravljen na to. Zakon je razmerje, v katerem bi morala biti mož in žena vseskozi na voljo drug drugemu, si pomagati, otrokom pokazati, kaj pomeni biti dober človek. Tega, se mi zdi, že dolgo ni več. Poročiš se že morda, ko pa pride do prvih prepirov, že sledi ločitev. Ko se zakon “pokvari”, prodaš, zamenjaš in “kupiš” drugega. Upaš, da ti bo novi model zakona bolj ustrezal kot stari. Nisi pa bil pripravljen pogledati pod pokrov motorja v zakonu in kaj popraviti.
Preberite še:
Preden sta šla na zmenek, je morala v delavnici še kaj pobrusiti
Kaj lahko storimo, da bi bilo drugače?
Premalo ozaveščamo, govorimo o tem. Če se mlad človek ne sprašuje, kaj želi, kaj je zakon, bo zelo težko naletel na družbo, kot je na primer gibanje DiŽ. Tam ljudje pomagajo mladim, sporočajo, kaj pomeni delovati v zakonu. Dobro bi bilo, če bi se sporočilo slišalo širše. Če bi prišlo tudi do tistih, ki ga morda nočejo slišati, ampak bi ob tem spoznali, da je resnično. Kot družba bi morali narediti korak naprej pri ozaveščanju, da zakon lahko traja, da živi, se razvija, da je zanj treba delati. Tega se ne zavedamo.
Vaš profil na Instagramu razkriva, da se ukvarjate s petjem in gledališko igro. Še čim?
Sem dijak ljutomerske umetniške gimnazije s poudarkom na gledališču in filmu. S prijatelji malce igramo okrog za zabavo. Rad imam umetnost v vseh oblikah: likovno, igralsko, rad berem. Všeč mi je predvsem poezija. Rad bi postal gledališki igralec. To je moj sanjski poklic.
Preberite še:
Izgubila sta sedem otrok. Zdaj jih imata devet – dva na zemlji, ostale pa v nebesih
Katere svoje cilje boste izpolnjevali okrog polnoletnosti?
Ko sem se pogovarjal z Alešem Čerinom, mi je razkril še več krakov Jakobove poti. Naslednje leto bi se rad lotil poti E6, ki poteka od Hrvaške do Trsta. Leta 2022 pa po E7 – od Avstrije do Italije.
Preberite še:
“Vsake toliko časa mi mož ali kateri od otrok reče, da sem lepa, in jaz mu verjamem”
Preberite še:
10 knjig za poletno branje
Preberite še:
Kaj mož sporoča ženi, ko še vedno daje prednost svoji mami