Zelo je ponosen na svoje slovenske korenine in imel je izjemno rad svoje starše, o misijonarju Petru Opeki pove režiser dokumentarnega filma
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Cam Cowan je ameriški režiser, ki je posnel dokumentarni film o misijonarju Petru Opeki. Dokumentarec Opeka je junija na filmskem festivalu na Beverly Hillsu prejel najprestižnejšo nagrado, zlato palmo.
Z njim smo se pogovarjali o njegovi izkušnji s Petrom Opeko, kaj ga je pri njem navdušilo in kaj želi s filmom sporočiti.
Preberite še:
Zlata palma za film o Petru Opeki
Filmski kriti so očitno vzljubili vaš dokumentarec. Kako pa se je nanj odzvala publika?
Odzivi so bili do zdaj čudoviti. Ne pričakujem, da bo film vsakomur všeč, gre vendar za biografijo katoliškega duhovnika. A moj namen je bil prikazati očeta Petra predvsem kot izjemnega humanitarnega delavca in gledalci so ga tako tudi sprejeli. Ne glede na to, kakšno oznako mu kdo nadene, ne more mimo njegovega močnega značaja, strastnega zavzemanja za revne in predanosti pravici. Vse to nemogoče spregledati, pa če ga srečaš v živo ali le prek zaslona.
Se bo film Opeka pojavil še na kakšnem festivalu? Ga bo mogoče videti tudi v Evropi?
Ja, prijavili smo ga na različne filmske festivale v ZDA in tudi v Evropi. Zaradi pandemije je marsikak festival zamaknjen, nekaj pa se jih seli na splet in se jih lahko udeležite od koderkoli. Več informacij najdete na naši spletni strani.
Kaj vas je najbolj navdušilo pri Petru Opeki in vas navdihnilo k snemanju filma?
Najbolj so me navdušili njegov oster um, močna volja in predanost pravici. In seveda njegova brada!
S Petrom Opeko sem se prvič srečal leta 2014, ko sem ga prišel prosit za intervju v sklopu snemanja dokumentarca Madagasikara. Ravno se je vrnil iz Evrope in ni bil pripravljen klepetati. Naveličan je bil novinarjev, ki so ga skušali izrabiti v svojo korist. Ko sem mu razložil, da želim z dokumentarcem osveščati ljudi o krivicah, ki se ljudem godijo na tem otoku, se je široko nasmehnil, mi stresel roko in vprašal, kako lahko pomaga.
Preberite še:
Peter Opeka navdušil svetovnega popotnika: “Rešil je milijon ljudi”
Ko sem ga bolje spoznal in bil priča čudežu Akamasoe, sem uvidel, da moram posneti dokumentarec o njegovem življenju. To je človek, ki se je pri 16-ih odpovedal profesionalni nogometni karieri v Argentini, da bi lahko postal misijonar. To me je močno zadelo.
Še preden sem poznal podrobnosti, sem vedel, da želim to zgodbo povedati svetu. A bolj kot sem očeta Opeko spoznaval, bolj predan sem bil snemanju. Na kar je on pristal le po prepričevanju, da bomo s filmom pomagali zbirati denar za revne otroke Akamasoe. Za očeta Opeko so oni najpomembnejši.
Kako je bilo preživeti toliko časa z njim?
Vedno je bilo užitek. Ima dober smisel za humor, nalezljiv smeh in neizmerno mu je mar za revne otroke, ki se ves čas drenjajo okrog njega. Celo v težkih okoliščinah med snemanjem – in bilo jih je mnogo – sem ga občudujoče opazoval, kako sočuten in trden je. Spoprijateljila sva se in vsako leto se vsaj enkrat oglasim pri njem na Madagaskarju.
Kaj je bilo pri snemanju najboljše in kaj najtežje?
Ne morem določiti le enega najboljšega dela izkušnje, saj je bilo toliko čudovitih. Nikdar nas ni pustil oditi iz Akamasoe, dokler nismo z njim in ekipo pojedli vsaj enega obroka. Osebno so se me najbolj dotaknile njegove nedeljske maše. Med prav vsako sem bil prevzet nad radostjo in upanjem, ki jih je vzbudil v ljudeh.
Seveda so bili tudi težki trenutki – ga gledati, kako težko mu je zaradi brezbrižnosti oblasti, ali ob težavah, s katerimi se sooča v Akamasoi, saj je bilo to najtežje zanj.
Preberite še:
Po prostovoljski izkušnji: “Madagaskar ukrade srce”
Delo Petra Opeke lahko primerjamo z delom matere Terezije. Njeno delo je bilo svetovno priznano. Zakaj po vašem mnenju (še) ni dosegel take prepoznavnosti?
Mati Terezija je osnovala red misijonark ljubezni leta 1950, Nobelovo nagrado za mir pa je prejela leta 1979. Poleg tega jo je svet začel spoznavati šele v zgodnjih 70. letih, prav s pomočjo dokumentarnega filma Nekaj lepega za Boga (Something Beautiful For God).
Očeta Pedra ljudje pogosto imenujejo mati Terezija v hlačah. Kar se mi osebno zdi primerno le v luči njune popolne predanosti revnim.
Njun pristop je namreč zelo različen. Oče Peter že 30 let ljudi uči graditi hiše, ceste, bolnišnice, šole … Ustanove, ki jih je ustvaril, so pomagale več kot pol milijona najrevnejših ljudi na Madagaskarju. Mesto, ki so ga skupaj postavili – Akamasoa – ni verska ustanova, temveč nevladna organizacija. Njegova misija je izobraziti čim več otrok, da bodo nekega dne prav oni lahko rešili svojo deželo.
Preberite še:
Papež pri Petru Opeki: kraj izključenosti, trpljenja, nasilja in smrti je postal oaza upanja
A dela še mnogo več, kar je prepoznal tudi papež ob svojem lanskem obisku: oče Peter je dokazal, da revščina ni neizogibna. Ustvaril je model, ki bi ga lahko povzeli povsod, kjer se soočajo s skrajno revščino.
Že večkrat je bil nominiranec Nobelove nagrade za mir. Verjamem, da je ta hip nihče ne zasluži bolj kot on. Upam, da bo moj dokumantarec Opeka pomagal k njegovi prepoznavnosti v svetu – zaenkrat dobro kaže. A šele Nobelova nagrada bi mu dala globalno prepoznavnost, ki si jo nedvomno zasluži.
Gibanje Black lives matter je v zadnjih mesecih porušilo kar nekaj spomenikov, med drugim tudi spomenike nekaterim katoliškim misijonarjem, češ da so bili to rasisti, ki so vsiljevali svojo vero in kulturo ameriškim domorodcem in pri tem izrabljali sužnje. Je torej misijonarjenje nekaj slabega? Bi rekli, da je oče Opeka rasist?
Sam podpiram gibanje Black lives matter, prav tako rušenje spomenikov in simbolov, ki poveličujejo rasizem. Nasprotujem pa skrunjenjem obeležij ustanovnih očetov, čeprav so ti imeli sužnje.
Ne poznam dovolj dela misijonarjev, ki so pokristjanjevali v Ameriki, da bi lahko sodil, a če so ravnali nespoštljivo s temnopoltimi, podpiram rušitev njihovih spomenikov. Biti misijonar ni slabo, biti rasist pa je grozno.
V očetu Petru ni niti grama rasista. Celo ena od osebnih izkušenj, ki so ga navdušile za misijonarjenje, je bilo nasilje nad plemenom Mapuč na jugu Argentine. Iskreno dvomim, da bi ga kdorkoli, ki si ogleda film Opeka, lahko imel ga za rasista. Mislim celo, da bi bil lahko heroj gibanja Black lives matter.
Preberite še:
Peter Opeka: Ni življenja brez težav, a zavedajte se, da nikoli niste sami
V nekem intervjuju sem prebrala, da ste za dokumentarec želeli močan naslov. Ali veste, kaj v slovenščini pomeni njegov priimek?
Ja, o tem sem prebral, še preden smo začeli snemati, povedal pa mi je tudi sam. To naključje je še dodaten dokaz čarobnosti njegove zgodbe. Zelo je ponosen na svoje slovenske korenine in imel je izjemno rad svoje starše. Vesel je bil, da sem v film vključil njuno zgodbo, zelo pa je bil zadovoljen tudi, ko sem mu obljubil, da bom film, če bo uspešen, na DVD-ju izdal tudi s slovenskimi podnapisi.
Ste si pred snemanjem ogledali slovenski dokumentarec o Petru Opeki, Dober prijatelj, novinarja Jožeta Možine?
Ja, oče Peter mi je podaril DVD. Zelo, zelo je dober. Med pripravami na snemanje sem si ogledal vse obstoječe dokumentarce o očetu Petru in Možinov je bil najboljši. Pripoveduje drugačno zgodbo kot ostali. Za njegovo delo mu čestitam. Upam, da z našim filmom spodbudimo še več ljudi k proslavljanju dela, ki ga opravlja oče Pedro. On sam sicer gotovo upa, da je že opravil z novinarji, ki vdirajo v njegov vsakdan, a sam o tem globoko dvomim.
Preberite še:
Mož in oče mehkega srca ter nalezljivega nasmeha razkriva, pri čem ga žena najbolj pohvali
Preberite še:
Trije nasveti znanega misijonarja o tem, kako najti svoje poslanstvo
Preberite še:
Slovenec, ki je misijonaril v kitajščini