“Izguba otroka, pa naj bo prvi ali naslednji, je za zakonsko zvezo travmatična”
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
“Z možem nisem želela jesti ali se pogovarjati, a največje zamere sem imela proti Bogu,” o težkih soočanjih z več splavi pripoveduje Poljakinja Kristina Wzgarda. V intervjuju razkrije, kako je v temi ponovno našla luč.
Začnimo čisto na začetku. Poročila sta se in kmalu se je pojavila želja po otrocih, vendar je trajalo precej dolgo, da se je ta želja uresničila.
Zdelo se je, da se je ta želja uresničila, ko sva z možem izvedela za prvo nosečnost. Evforija, ki spremlja žensko, ko izve, da bo postala mama, je neverjetna, vendar nama v tej nosečnosti ni uspelo uživati, saj se je v osmem tednu izkazalo, da je zunajmaternična.
Preberite še:
“Sem mama šestih otrok, le da štirih ni z nami, dve pa, hvala Bogu, sta”
Takrat sva bila dve leti na Škotskem. Moja vera je vedno bolj rasla, a ko sem izvedela, da je nosečnost zunajmaternična, se je ta ljubezen do vere sprevrgla v zamero. Izguba otroka, pa naj bo prvi ali naslednji, je za zakonsko zvezo travmatična. Treba je iti skozi žalovanje in težke trenutke.
Kako ste se spoprijeli z izgubo svojega prvega otroka?
Trpela sem v tišini. Prvi mesec sem bila na bolniškem dopustu, nisem hotela ne jesti ali se pogovarjati z možem, največje zamere pa sem gojila proti Bogu. Nisem razumela, zakaj se je to zgodilo, še manj pa sem razumela, zakaj sem po zunajmaternični nosečnosti dobila injekcijo za splav, čeprav bi morali opraviti postopek čiščenja.
Zdravnik, ki sem ga obiskala, me je vprašal: “Kdo vam je dal injekcijo? Ali ne veste, da po tej injekciji ne morete zanositi? Zgodi se zelo redko. Kdo se je odločil za ta korak?” Odgovorila sem, da zdravnik v bolnišnici. Povedal je, da mu je žal in da vseeno upa, da bova lahko imela otroke. Takrat sem se zlomila. Začela sva že razmišljati o posvojitvi.
Preberite še:
Kako otrokom povedati, da ne bodo dobili sestrice, ker je mama imela splav
Kako ste spet našli svetlobo v tej temi?
Pojavila se je skupnost Credo, ki jo je v Aberdeenu ustanovil na novo priseljen jezuit, oče Tomaž Klin. Pravzaprav smo ga skupaj ustvarili Poljaki v izgnanstvu.
Ko je oče Tomaž prvič prišel do naju, je vprašal, za kaj bi rada molila. Odgovorila sva, da za otroka. Pogovarjali smo se januarja, že maja sem bila noseča.
Zdaj imava 6-letnega sina Michalka, ki se je rodil po treh letih truda. Potrebno je bilo veliko milosti in veliko molitve.
Preberite še:
Ko nosečnost preseneti: “Še lepše je, kot sva si predstavljala”
Je imela pri tem kakšno vlogo Marija?
Ko sem si predstavljala, kako si Mati Božja nadene plašč, sem vedela, da pazi na nas. Ko sem bila noseča z Michalekom, sem ji rekla: “Zaupam ti svojo maternico. Vodi me, na maternico mi nadeni plašč in tako otroka, ki ga nosim v sebi, zaščiti pred smrtjo.”
Takrat je veliko ljudi molilo za nas. To mi je močno pomagalo, dajalo mi je občutek gotovosti in moči, da kljub težavam v nosečnosti nisem sama. Čutila sem tudi, da je Mati Božja z nami.
Splav je skrivnost trpljenja…
Tako je. Želela sva imeti več otrok, zato sem spet zanosila. Sprva naj bi šlo za enega otroka, potem pa se je izkazalo, da gre za dvojčka. V 14. tednu nosečnosti sva izvedela, da ima eden od dvojčkov razcepljeno glavo. Zdravnik nama je povedal, da za zdravega otroka ni nevarnosti, a da tisti, ki je bolan, lahko umre. Kmalu po vrnitvi domov iz bolnišnice sem prejela klic od zdravnika: rekel je, da se je motil: posvetoval se je z zdravniki iz Glasgowa in bolnega otroka so morali nemudoma odstraniti.
Preberite še:
Zdravnica je staršem svetovala splav, onadva pa sta izbrala molitev
Šla sem v bolnišnico, kjer sem povedala zdravniku, da se absolutno ne strinjam s tem, ker sem verna oseba in želim tvegati, ker je Bog tema otrokoma dal življenje in le on ima pravico, da ga tudi vzame. Zdravnik me je gledal, kot da sem nora, in nama z možem rekel, da sva neodgovorna starša.
Na koncu je izjavil, da nama ne more pomagati, in naju napotil v drugo kliniko. Takrat sem se počutila še slabše, vendar sem verjela, da bo ta otrok najbrž umrl.
Zdravnik je rekel, da če ta otrok preživi, za kar je bilo 50 odstotkov možnosti, bo dve uri po porodu umrl in da je rojstvo takega otroka strašen prizor. Odgovorila sem, da mi bosta ti dve uri dovolj, ker je to srce, ki ga nosim v sebi in zanj želim, da odide na dostojen način.
Preberite še:
“Ob smrti otroka se čas ustavi, najin svet se je postavil na glavo”
Po treh tednih smo šli na ultrazvok in zdravnica me je zelo dolgo pregledovala. V nekem trenutku me je prijela za roko. “Ali je umrl?” sem vprašala. Odgovorila je, da noben od njiju ni preživel. V tistem trenutku me je obšla groza. Imela sem občutek, kot da je moje telo razrezano na več kosov. Bila sem v 17. tednu nosečnosti. Zdravnico sem vprašala: “Kaj zdaj?” Odgovorila je: “Tadva otroka boste morali roditi.”
Takrat sem videla samo okno v njenem kabinetu in želela skočiti z njega. Po štirih dneh sem otroka rodila v strašnih bolečinah. Spominjam se praznine znotraj, kot da bi mi nekdo iztrgal košček srca. Kar je bilo dobro pri vsem tem, je bilo to, da so me v bolnišnici vprašali, ali bi rada imela pogreb za otroka. Izkazalo se je, da so v bolnišnici poznali očeta Tomaža, saj je bil ob četrtkih na dežurstvu, zato so z njim uredili vse formalnosti, povezane s pokopom.
Preberite še:
Malo drugačna mama: “Midva sva njihov glas, ki so ga s smrtjo izgubili”
Na pogreb ste povabili prijatelje.
Mislim, da je bil to najslabši dan mojega življenja. Rojstvo mrtvih otrok ni bila tako velika travma kot njun pokop. Imela sem občutek, da sem umrla z njima, tako kot sem ju rodila. Očeta Tomaža sem nenehno spraševala: “Zakaj Bog to počne?” Odgovoril je, da bom odgovor na to vprašanje prejela na drugi strani.
Prav tako mi je svetoval, naj molim zanju. Dolgo sem okrevala, tako fizično kot psihično. Spominjam se, da je prišel trenutek, ko sem izgubila spomin. Z Michalekom sem se sprehajala po ulici in kar naenkrat pozabila, kjer sem, nisem si mogla zavezati šala. Ljudje so stali in me gledali, toda nihče ni priskočil na pomoč. Počutila sem se kot majhen, izgubljen otrok.
Nato sem Boga vprašala: “Kje si? Zakaj si me pripeljal do tega stanja?” Marijo sem vprašala, zakaj je Oče pustil, da so moji otroci odšli. Oče Tomaž mi je pozneje rekel, da je bilo zelo dobro, da sem o tem pripovedovala Bogu, ker je to bolečino treba izpustiti in sprostiti iz sebe.
Preberite še:
Ovdovela pri 25 letih s 5 otroki: ženska, ki ve, kako živeti z bolečino in iti naprej
Vendar Bog ni pozabil na vas …
Prva travma je trajala nekaj mesecev, pomagali so nam prijatelji in znanci, ki so nas podpirali in pomagali korak za korakom. Obiskovali so nas, se usedli, pili čaj, prinesli hrano, nas poskušali podpreti z molitvijo. S to molitvijo sem prejela veliko podpore, topline.
Mož bi moral biti najboljša opora. A moški se spopadajo s temi stvarmi na nekoliko drugačen način. Moj Seweryn se ni znal spoprijeti s tem in me spraševal, kako dolgo bom jokala, a oče Tomaž mu je povedal: “Seweryn, tudi vi jokajte.” In nekega dne je moj mož res začel jokati.
Oče Tomaž mi je zelo pomagal, me duhovno podpiral in veliko molil. Nekega dne, ko je prišel, sem pomivala okna, on pa mi je pri tem pomagal. Prišel je, prijel mojo roko, me objel kot oče in ves čas ponavljal, da bo bolje. “Poskusi nositi ta križ, kolikor lahko,” je rekel. Odgovorila sem, da je zelo težek.
Enkrat sem mu rekla, da nočem več živeti, da si želim samo še umreti, in rekel mi je: “Kristina, to je tvoj križev pot in moraš ga prestati kot Jezus. Ko boš šla skozi to obdobje, boš videla, da mu bo sledilo vstajenje.”
Preberite še:
Ganljivo pismo mamicam, ki so izgubile otroka
In kdaj je prišlo?
Bili smo na molitvi za ozdravitev. Trajala je eno uro, vendar me je osvobodila. V tej molitvi sem videla meč, ki me odreže in prišlo je vstajenje. Še pred to molitvijo se je nekega jutra zgodilo nekaj izjemnega. Vsi so še spali, jaz pa sem nenadoma v sobi zagledala ogromno luč in nato še dve roki, na katerih sta bila naša dvojčka. In te roke so se dvignile proti nebu. Takrat sem jokala eno uro.
Že takrat sem čutila, da sta strah in bolečina zapustila moje telo. Po tej molitvi je prišlo tako očiščenje, kot tudi mir. Od takrat naprej sem začela normalno delovati, hoditi na ulico, srečevati ljudi. Tudi z Michalkom sem se lahko igrala, česar prej nisem mogla. Preprosto sem živela s to bolečino.
Preberite še:
“Splav ženski pravi: bolje je uničiti otroka kot imeti tebe za mamo”
In potem?
Potem je prišlo do drugega splava, vendar se je to zgodilo po tako dolgem času, da sem točno vedela, kako iti skozi to. Ko pride naslednji splav, se počutiš kot nekakšen stroj za splavljanje otrok, kot robot, ki to mora početi. A ni nujno, da je tako, nekje mora tičati razlog. Opravljeni so bili genetski testi, ki so pokazali, da marsikaj ni v najlepšem redu.
Pozneje se je izkazalo, da sta bili dvojčici. Na oddelku za patologijo nosečnosti so me oklicali veteranka … Skupaj sva izgubila sedem otrok, tako da jih imava zdaj devet, od tega dva na Zemlji, ostale pa v nebesih.
Preberite še:
Najlepše darilo ob 20. obletnici zakona: rojstvo 11. otroka
Pred dobrim letom ste prejeli drobno darilce …
Rodila se je Marysia. Pred približno štirimi leti sem med enim izmed srečanj klečala in molila: “Bog, rada bi imela še enega otroka, vsaj eno deklico.” V nekem trenutku sem opazila, da nad menoj stoji stara gospa, ki sem jo poznala iz cerkve, z imenom Pixie. Pobožala me je po rami in rekla: “Bog pravi, da boš kmalu imela zelo lepo, prisrčno deklico.”
Bila sem šokirana, ker ni mogla vedeti, za kaj sem molila. Vendar Bog drži svoje obljube. Potrebovala sem tri leta, da sem se lotila nekaterih stvari, se sprijaznila s to situacijo in pustila, da me Bog vodi. Do danes ne vem, kako sem zanosila, ker vem, kako izgledajo moji cikli. Ko se je Marysia rodila, sem jokala od sreče.
Michalek in Marysia sta najini veliki darili od Boga. Včasih pomislim, da so otroci kot nekakšen potni list do nebes. Čutim prisotnost teh nerojenih otrok, kar mi daje prijeten občutek.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
Preberite še:
“Tudi prva človeka sta bila gola, zakaj bi se torej sramovali svojih teles?”
Preberite še:
Če vam v vročih dneh ni preveč do telovadbe, obstaja nekaj rešitev
Preberite še:
Privoščite si nekaj drugačnega in se sprostite v apartmajih Tromostovje