Bila je iz bogate rodbine in poročena z grofom
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Sveta Liharda Kamenska (Hildegard von Stein) je bila Slovenka, koroška plemkinja in svetnica. Rojena je bila 910. leta v Kamnu v Podjuni (nemško: Stein im Jauntal).
Verjetno je bila iz iste rodbine kot sv. Ema Krška. Kako sta si bili v sorodu ne vemo, živeli pa sta v isti dobi in izvirali iz bogate bavarske rodbine Aribonov v času Karantanije in Brižinskih spomenikov.
Preberite še:
Slovenska svetnica, ki je bila najbogatejša ženska svojega časa
Velika dobrotnica starejših, bolnih in revnih
Anton Martin Slomšek je sv. Lihardo Kamensko imenoval Usmiljeno mater Slovencev. Legendo o svetnici je zapisal najprej v Djanju svetnikov božjih, potem pa še v Drobtinicah leta 1855.
Precej neznano slovensko svetnico opisuje kot zelo spoštovano plemkinjo zaradi njene skrbi za starejše, uboge in bolne. Gradila je hospice, bila pa tudi prva med plemkinjami, ki je gradila cerkve.
Baje je dočakala več kot 100 let. Slomšek navaja letnico smrti 1024, po drugih virih pa je bila ta 985.
Preberite še:
Priljubljeno pecivo, ki ga je “izumila” katoliška redovnica v 17. stoletju
Lihardina družina
Poročena je bila z Albuinom, palatinskim grofom Koroške. Živela sta na gradu Prosnica, na Škarbinji visoko nad Dravo. O tem gradu ni več sledu. Imela sta pet otrok. Sinove Hartvika, Aribo in Albuina, ki je bil škof v Brixnu, kasneje svetnik, ter še hčerki Gepo in Vezelo.
Po smrti moža je Liharda podarila sinu Albuinu (in Cerkvi) posestvo z osmimi hubami – kmetijami, na Kamnu v Podjuni
Legenda: pred smrtjo so jo rešili angeli
Njeno življenje je bilo sveto in dobrodelno. Vendar je mnogi njeni najbližnji, tudi njen mož, niso razumeli, zato je doživela veliko nasilja, nevoščljivosti in ljubosumja.
Lihardo naj bi med daljšo odsotnostjo moža zalezoval njegov brat, vendar mu ta ni podlegla. Po moževi vrnitvi pa mu je zlobna dekla Lupa vseeno prišepnila o njeni nezvestobi. Albuin je nasedel ter Lihardo in njeno deklo Dorotejo vrgel skozi okno v prepad. Po legendi naj bi ju prestregli angeli in ju odnesli v graščino Kamen na drugi strani Drave. Zaradi čudežne rešitve je odslej Liharda živela na gradu Kamen, služila Bogu ter skrbela za svojih 5 otrok in reveže.
Preberite še:
Tri ženske, ki niso svetnice, a so v Vatikanu pokopane poleg papežev
Albuin je spoznal svojo zmoto ter se pokesal. Prelil naj bi toliko solz, da je oslepel, ter slep odšel na spokorno romanje v Oglej, Rim, Santiago de Compostela in Jeruzalem, ob vrnitvi pa je umrl. Ker se je spokoril, mu je Liharda odpustila.
Liharda naj bi pred svojo smrtjo naročila, naj vsako leto na dan njene smrti priredijo gostijo za vse, ki ta dan pridejo k sveti maši.
Kaj so štruceji in kržeji?
Legenda o sv. Lihardi se je skozi stoletja ohranjala v ustnem slovenskem izročilu. Prebivalstvo koroške Podjune je do dvajsetega stoletja namreč skoraj v celoti govorilo samo slovensko, rožansko narečje. Tudi Lihardin jezik je bil slovenski.
Še danes v Podjuni vsako prvo nedeljo v februarju ohranjajo spomin na Lihardino dobroto, ko se verniki, pa tudi manj verni, zberejo pred cerkvijo na Kamnu blizu Klopinjskega jezera.
Preberite še:
Od tod so naši predniki prejeli krščansko vero
Po dopoldanski maši z zunanjega hodnika nekdanjega kamenskega gradu obiskovalcem mečejo majhne ržene hlebčke – kržeje in štruceje. Ti blagoslovljeni kruhki so po tradiciji spečeni iz ržene moke. Tradicija se zato imenuje metanje štrucejev in metanje kržejev. To je spomin na bogate pogostitve revežev, ki so se plačevale iz Lihardine zapuščine.
Te kruhke verniki odnesejo domov in jih shranijo. Blagoslovljeni kruhki naj bi varovali pred uroki, strelo, nezgodami v gorah, pomagali naj bi ob bolezni živine, prinašali srečo in odganjali nesrečo. Razširjena je tudi navada, da se jih, za varno vožnjo, položi v avtomobile.
Vsako leto v cerkvi na Kamnu blagoslovijo in porazdelijo okoli tri tisoč štrucejev ali kržejev.
Preberite še:
To je mladenič z Gorenjskega, ki je obiskal vsa naselja v Sloveniji
Že takoj po smrti so jo častili kot svetnico
Uradno jo je za svetnico verjetno razglasil lokalni škof, saj je bilo to obdobje pred letom 1171, ko si je papež Aleksander III. pridržal pravico do postopka za poblaženje (beatifikacijo) in posvečenje (kanonizacijo). Svetnik je tudi njen sin Albuin.
Na koroškem velja svetnica za Milo mater Slovencev. Goduje 5. februarja in je zavetnica revežev in beračev.
Relikvije svete Liharde deloma hranijo v Lihardinem oltarju cerkve svetega Lovrenca na Kamnu v Podjuni, deloma pa v samostanu klaris v Gradcu, kamor so jih prenesli v devetnajstem stoletju.
Oltar svete Liharde v župnijski cerkvi na Kamnu pa ima slovenski napis: Sveta Liharda, prosi za nas!
Preberite še:
Med koroškimi Slovenci: “Na povsem nov način vzpostavljam svoj odnos do slovenščine”
Preberite še:
Medžugorje – od nepomembne vasice do romarskega fenomena
Preberite še:
“Na Štajerskem je vse bolj ‘na izi’, proti zahodu je bolj napeto”