“V psalmu sem prebral: ‘Ti si duhovnik.’ Takoj sem zaprl Sveto pismo in nehal moliti”

Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.

TILEN OBERWALDER ZUPANC

Poklic duhovnika danes ni ne pogost ne priljubljen ne preveč spoštovan. Zakaj ste se vseeno odločili zanj?
V člankih o Cerkvi in duhovnikih je res videti, kot da novinarji vanje skoraj morajo vključiti vsaj kakšno negativno stvar. Tudi če na spletu pogledamo komentarje pod takšnimi članki, se zdi, kot da so duhovniki najslabši ljudje na svetu. Kljub temu pa sem bil osebno zares malokrat priča ali tudi sam deležen kakšne sovražnosti ali česa podobnega. Kakšni že “pojamrajo” glede tega ali onega duhovnika, a se mi zdi, da gre bolj za njegovo osebnost, karakter, kakšno dejanje, kot pa za službo, ki jo opravlja. Gotovo pa je veliko ljudi, ki duhovnika z veseljem sprejmejo in so ga veseli. Z zgoraj omenjenimi primeri se pravzaprav ne obremenjujem in niti ne razmišljam kaj veliko o njih.

Česa po vašem mnenju v Cerkvi najbolj primanjkuje?
Danes v veliki meri primanjkuje “domače Cerkve”. Posredovanja vere v domačem okolju je iz generacije v generacijo manj. To se potem kaže na vseh področjih: od pomanjkanja osebne molitve do življenja brez zakramentov. Manjka tudi zgledov, kako biti dober kristjan. Takih zgledov, ki vlečejo, ob katerih si rečeš: “Tudi jaz bi rad tako živel.” Vez s krščanskim občestvom se tako pri marsikomu prekine, krščansko življenje ugasne.

Kakšen je za vas dober duhovnik? Imate v tem kakšnega vzornika?
Dober duhovnik mora najprej imeti tesen osebni odnos z Bogom. V molitvi, premišljevanju Božje besede, v zakramentih. Vse, kar dela, mora zajemati iz tega odnosa. Tako je gotovo, da ne bo oznanjal sebe, ampak zgolj posredoval, kar ljudem želi sporočiti Gospod. Tako jih bo na najbolj gotov način privedel k Njemu. Biti mora med svojimi ljudmi, jih poznati in biti z njimi v dobrem in slabem. Truditi se mora biti podoben Kristusu, se darovati po njegovem zgledu. Poznam kar nekaj res gorečih in prizadevnih duhovnikov, ki si jih vzamem za zgled.

ANŽE CUNK

Poklic duhovnika danes ni ne pogost ne priljubljen ne preveč spoštovan. Zakaj ste se vseeno odločili zanj?
S trditvijo, da poklic duhovnika ni priljubljen in spoštovan, se nekako ne morem povsem strinjati, saj se mi zdi, da jih tisti, ki poznajo duhovnike in njihovo delo, predvsem pa njihov trud za dobro vseh, cenijo in spoštujejo. Resda se veliko fantov v današnjem času ne odloči za poklic duhovnika, a za tem stojijo povsem drugi razlogi. Eden takih, se mi zdi, je v precejšnji meri današnja neodločenost in nesprejemanje odgovornosti.

Za duhovniški poklic se nisem odločil sam. V sebi sem že dolgo časa čutil, da me Gospod kliče na pot hoje za njim, a si nekako nisem upal priznati, da sem dovolj sposoben za opravljanje poklica. Zavedam se, da Bog ne kliče usposobljenih, ampak nas dela sposobne.

Odločitev vsekakor ni bila lahka, a Gospod je poskrbel, da sem se lahko svobodno odločil zanj. Eno izmed znamenj, ki me je posebno nagovorilo je bilo to, da sem pri molitvi odprl Sveto pismo in prebral vrstico Psalma 110: “Ti si duhovnik.” Seveda sem Sveto pismo takoj zaprl in za tisti dan končal moliti. A te besede so se mi vtisnile globoko v spomin.

Česa po vašem mnenju v Cerkvi najbolj primanjkuje?
Po mojem mnenju v Cerkvi najbolj primanjkuje entuziazma in pristnega krščanskega veselja. Velikokrat se mi zdi, da naletimo na mrke obraze in poglede, zaskrbljene ljudi. Vsak kristjan naj bi bil vesel kristjan, poln velikonočnega upanja. Predvsem pa bi bilo lepo, če bi tudi za našo skupnost veljalo tako, kot je veljalo za kristjane vzhodnoazijskih državah, da so to tisti, ki se imajo med seboj radi.

Kakšen je za vas dober duhovnik? Imate v tem kakšnega vzornika?
Dober duhovnik je po mojem mnenju tisti, ki je vedno na razpolago in v službi ljudi. Predvsem pa, da ljudem vedno znova vliva vero, upanje in ljubezen ter jim prinaša Kristusa. Dober duhovnik je sopotnik družinam, otrokom in mladim, pa tudi ostarelim, bolnim, preskušanim in osamljenim. Nekaj res zelo lepega je, ko vidiš nasmeh na obrazu, olajšanje pri premagovanju skrbi in težav, predvsem pa videti človeka, ki veruje, da nemogoče postaja mogoče.

K moji odločitvi so veliko pripomogli zgled mojega domačega župnika Jožeta Kluna, pokojnega župnika Ladislava Kovačiča in nadškofa Mitja Leskovarja, s katerimi sem bil zelo povezan. In to ostaja.