Iz Neaplja prihaja zgodba matere, ki je sinovo življenje postavila pred lastno zdravje
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
V petem mesecu nosečnosti je 34-letna Patrizia začutila bulico na dojki. Po opravljenih testih in biopsiji so ji zdravniki diagnosticirali raka na dojki. Da bi zaščitila življenje svojega nerojenega otroka, se je odločila preložiti operacijo, ki bi izboljšala njeno zdravje.
Ko je bila seznanjena z diagnozo, jo je sporočila svojemu fantu in mu dala prosto pot. On pa jo je zaprosil za roko. Skupaj sta se morala odločiti, kako se bosta spoprijela z boleznijo.
Federico se je rodil zdrav in svoji materi daje moč za boj z boleznijo.
Preberite še:
Med nosečnostjo so ji odkrili tumor, a je odklonila splav
Prednost naj ima otrok
S fantom, danes možem, sta naredila načrt za ukrepanje, pri katerem sta upoštevala nosečnost in nujo po operativnem posegu. “Z nadaljevanjem nosečnosti bi odlašala z lastnim zdravljenjem,” je Patrizia povedala za italijanski medij Avvenire. A ni imela nobenih dvomov in se je odločila, da bo poseg prestavila na čas po rojstvu otroka. Njeno terapijo sta načrtovala dva zdravnika in prvi cikel kemoterapije so začeli 18. junija 2019. “Možnost izgube las je obstajala že med prvo in drugo kemoterapijo,” se spominja. “Na srečo ni bilo tako, nikoli nisem ostala brez las.”
Preberite še:
V začetku nosečnosti so ji odkrili raka, a splavu je rekla ne in …
Sreča ob sinovem prvem joku
Pred porodom, ki se je zgodil septembra 2019, se je Patrizia poročila in opravila štiri cikle kemoterapije. Ko je slišala sina jokati, je zdravnike vprašala, ali je zdrav. Ob njihovem pritrdilnem odgovoru jim je rekla, naj zdaj storijo, kar morajo. “Veselje, ko sem slišala sina jokati in ga videla, je bilo neopisljivo. Mislila sem si: končno je tukaj, končno je z menoj.”
Federico ji je dal moči za boj z boleznijo
Po tem, ko se je rodil njen sin Federico, je januarja lani opravila operacijo. Zdaj končuje zadnji cikel kemoterapije in je začela terapijo z obsevanjem. Kljub temu se počuti polna energije in želje po življenju, kar se odraža v njenih besedah: “Bila sem močna, vedela sem, da se moram počutiti dobro za sina in zanj skrbeti. Mislim, da mi je to dalo milost, da se soočim s situacijo, ki je, dokler je ne izkusiš iz prve roke, ne razumeš. Veliko sem dolžna zdravnikom, njihovi strokovnosti, človečnosti, s katero so me sprejeli, in organizaciji bolnišnice Cardarelli.”
Neverjeten pogum Patriziie in vseh mater, ki ogrožajo svoje življenje, včasih celo tako, da ga darujejo, da bi zaščitile otroke, ki jih nosijo pod srcem, je pričevanje, ki je drugačno od vseh moških in žensk, ki so prepričani, da je smisel življenja misliti nase. Medtem ko je najgloblja sreča, na katero nas spominjajo te matere, skrb za bližnjega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Preberite še:
“Vsaka mama se mora kdaj za kakšno dejanje tudi opravičiti otrokom in spovedati pred Bogom”
Preberite še:
Zakaj je princ tisti, ki je v Pepelki najbolj problematična oseba?
Preberite še:
3 zmote kristjanov o psihoterapiji