Nekatere vrednote so postavljene na glavo
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Teče šesti teden, odkar smo v izolaciji. V tem času se po eni strani ni zgodilo nič, po drugi strani pa zelo veliko. Predvsem sem ugotovila, kako šibko potrpljenje imam, kako zelo potrebujem svoj osebni čas in prostor ter da so se v času karantene na glavo postavile nekatere moje (ali naše družinske) vrednote.
Preberite še:
4 stvari, ki jih lahko poveste Bogu, če se v karanteni počutite osamljeni
Od idealizma do realnosti
Predlagam, da položimo karte odkrito na mizo. Dozdeva se mi, da je samoizolacija temeljito pretresla kar dobršen del ljudi in družin. V začetku karantene in še nekaj tednov zatem smo bili priče številnim člankom na temo, kaj vse lahko počnemo v tem času, katerih hobijev vse se lahko lotimo, kako lahko v tem času nadoknadimo vse delo pri sebi in na sebi in podobno. V zadnjem času, ko je prvi mesec karantene že mimo, je teh vsebin vse manj. Ima realnost vsakdana in njegova enoličnost že posledice tudi na tistih, ki so sicer zelo optimistično in vedro zakorakali v izolacijo?
Če smo po eni strani mislili in verjeli, kako pozitivna bo karantena za naše družinske odnose, smo po nekaj tednih primorani priznati, da je precej tudi tistih drugih, negativnih vidikov. Človek je pač bitje, ki nekaj časa že zdrži v ozkem in omejenem krogu svojega stanovanja in svojih najožjih, a sčasoma začne pogrešati tudi družbo in družabništvo drugih ljudi. Kako zelo to velja tudi za otroke in mladostnike, lahko starši vidimo šele zdaj, ko ne morejo imeti stikov z njimi, zaradi česar se doma pojavlja več konfliktov med sorojenci, več nestrpnega obnašanja, zavijanja z očmi, več upiranja staršem.
Preberite še:
Kako sem si v času bolezni uredil življenje v bolniški sobi
“Preživetveni način”
Tudi starši smo morda izgubili nekaj začetnega zagona in energije. Sama priznam, da sem v teh tednih šla prek vseh faz, od začetne zelo negativne, prek nekajtedenske umirjene, ko sem imela veliko energije in optimizma. Zdaj nimam več idej, s katerim pecivom bi presenetila domače, večerje niso več v smislu okusne juhe in sladice, ampak bolj sendvič in čaj, gospodinjska dela so na tistem minimumu, ki nam še omogoča normalno funkcioniranje v stanovanju. Energije za kakšno večje pospravljanje ali angažma preprosto ni.
Kaj šele, da bi zmogla in našla čas za kakšno aktivnost, ki sem jo že dolgo odlašala – npr. pisanje knjige, branje kupa knjig, meditacijo, poglabljanje v karkoli … Verjamem, da so v tem oziru samski prišli na svoj račun. Sama sem vesela, če lahko brez večjih (in tukaj ponavljam: večjih, kajti manjših je dnevno kar nekaj na meniju) živčnih zlomov nekako prekrižarim dan. Zdi se mi, da je edini način, da bomo tole zmogli, ta, da se preprosto preklopimo v “preživetveni način”. Biti moramo skromni s pričakovanji do sebe in svojih najbližjih, saj bomo v nasprotnem primeru zagotovo prišli v prevelike konflikte.
Preberite še:
6 otrok in šolanje od doma: Včasih si zaželim, da bi mi prišla pomagat Mary Poppins
Vrednote, postavljene na glavo
Še ena posledica trenutne situacije je, da so otroci po sili razmer bistveno več v stiku z računalniki, telefoni in drugimi napravami. To je v kar precejšnjem razkoraku z mojimi vrednotami. A kaj, ko je večina šolskega dela vezana na komunikacijo prek tega ali onega internetnega kanala, tako da si naša dva šolarja kar naprej podajata (moje!) naprave, da lahko sproti naredita vse šolsko delo.
In če si želim v dnevu “kupiti” vsaj 10 minut miru, potem tudi naši vrtčevski najmlajši poiščem risanko, da se zamoti. Vse skupaj je močno skregano z mojo logiko, ki je še tiste arhaične vrste, namreč naj otroci preživljajo čas na prostem, v igri s svojimi vrstniki in naj na pametnih napravah preživijo kar najmanj časa.
Preberite še:
Če mi je v dnevu uspelo uresničiti tri stvari, je to že uspeh
Nič ni narobe, če priznaš, da ti je težko
Lepa plat trenutne izolacije pa je ta, da sem prek telefona ali maila v stiku z bistveno večjim številom prijateljic in znank kot sicer. Večina jih je v podobni situaciji kot jaz, torej morajo nekako krmariti med polnim stanovanjem ali hišo otrok, šolanjem od doma, zabavanjem predšolskih otrok, hkrati z možem usklajevati njegovo in svoje delo od doma, skrbeti za gospodinjstvo in redne ter obilne obroke za vse lačne družinske člane.
Ko se v intimi pogovora ena na ena odpre vprašanje: “Kako si?” v tisti preprosti iskrenosti, ki dovoljuje drugemu, da se zares odpre, so odgovori precej podobni. “Trenutno mi je zelo težko.” Kar samo po sebi seveda ni razlog za veselje, lahko pa nas poveže v skupnem čutenju in v istih željah, da bi se kar najbolje prebili do konca krize, da bi bilo kolateralne škode ob tem čim manj in da bomo lahko kmalu spet zadihali nekoliko bolj na polno.
Preberite še:
Slovenka, ki je stara kar 106 let in je premagala koronavirus
Preberite še:
Ko skupaj na kmetiji živijo kar štiri generacije, ni prostora za zamere in škodoželjnost
Preberite še:
Šele strah pokaže, kdo smo v resnici, v kaj verjamemo