Emma je morala doživeti eno najhujših bitk, ki jo lahko doživi mama. Borila se je za življenje svojega sina
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Svojo zgodbo se je Emma, ki prihaja iz Španije, odločila deliti v okviru projekta Folksixty, katerega namen je zbrati čim več zgodb ljudi, ki so v življenju šli skozi različne preizkušnje. Glavni namen pa je biti predvsem navdih za druge.
Preberite še:
“Ob smrti otroka se čas ustavi, najin svet se je postavil na glavo”
Najprej veselje, nato šok
Vse se je začelo, ko je bila Emma stara 26 let. Sveže poročena je z možem pričakovala svojega prvega otroka. Ko sta šla z možem na prvi pregled, jima je zdravnik najprej povedal, da vidi srčni utrip. “Sploh za mojega moža je bilo to veliko olajšanje,” pripoveduje Emma.
Nato pa je sledila slaba novica. Ginekolog je namreč postavil diagnozo: anencefalija. Gre za deformacijo nevralne cevi, ki je izhodišče za nastanek možganov in mozga v hrbtenjači.
“To je bil za naju velik šok. Otrok živi v tvojem telesu, njegovo srce bije, a zdravniki ti rečejo, da bo, v primeru, da bi do poroda prišlo, kmalu zatem tako ali tako umrl.”
Preberite še:
“Splav ženski pravi: bolje je uničiti otroka kot imeti tebe za mamo”
O splavu nista niti razmišljala
Vprašanje zdravnikov, ki je sledilo, je bilo – ali namerava nosečnost nadaljevati. “Prepričana sem, da je življenje nad vsem. Še posebej življenje mojega sina. Vse od spočetja dalje. Tako sem čutila,” je dejala Emma. Možnost, da bi se odločila za splav, pri njima tako ni obstajala. “To je bil najin otrok. Kako bi lahko končala njegovo življenje?”
Odprlo pa se je tudi vprašanje: Kaj zdaj? Pepitove diagnoze nista želela zadržati zase. Odločila sta se, da jo delita z drugimi in ljudi prosila za molitev. Hkrati sta dala jasno vedeti tudi, da splav ne pride v poštev, pač pa se bosta borila za svojega sina, vse dokler ga Bog ne bo poklical k sebi.
Preberite še:
Na bolezen nismo nikoli dovolj pripravljeni
Ko sta svojo bolečino delila, je vse postalo lažje
Kmalu sta bila presenečena nad odzivom ljudi, saj sta prejela številna sporočila podpore in spodbude. Večinoma so bili to popolni tujci. “In tako se je začela Pepitova revolucija,” se spominja Emma.
Čutila sta, da nista več sama. Da ju ljudje spremljajo in bodrijo. “Ko sva svojo bolečino delila, je bilo kar naenkrat vse skupaj veliko lažje.”
Vso nosečnost sta si Emma in njen mož želela le to, da bi se Pepito rodil. “Ves čas sva se sicer pripravljala na najhujše, a hkrati upala tudi na čudež. Pri vsakem obisku pri zdravniku sva upala, da nama bo povedal, da je otroček zdrav.” A žal ni bilo tako.
Preberite še:
Ameriška TV-voditeljica: deklica, ki jo nosim, ima anencefalijo, a Bog ima načrt tudi zanjo
Ob otroškem dotiku pozabiš na vso bolečino in solze
“Ko se je Pepito rodil, sem mislila, da bo šlo vse skupaj zelo hitro. Ni bil tak kot drugi dojenčki, ki zadihajo in zajokajo, ko se rodijo. Pepito ni mogel zajokati,” je pojasnila Emma in dodala, da je trenutek, ko se te otrok dotakne, ne glede na vse, kaj se v tistem trenutku dogaja z njim, resnično neprecenljiv. Trenutek, ko jo je Pepito prijel za prst na roki je odtehtal vso bolečino in vse solze. “Tega ne bi zamenjala za nič na svetu.”
Devet ur sta malega sinka držala v rokah. Obiskale so ga tudi nekatere družine, ki jih je Emma spoznala v času nosečnosti. Vsi so ga želeli spoznati, saj je bil Pepito tisti deček, ki je že v materinem trebuhu nagovarjal ljudi, jih premaknil in jih ganil. Nič drugače ni bilo niti takrat, ko je prišel na svet.
Ko sta ga tako držala v naročju in se z njim pogovarjala, sta se Emma in njen mož začela zavedati, kako močno je pravzaprav človeško bitje. Kako zelo močno se bori, da bi ostalo z nami. A Pepito je kljub temu iz ure v uro pešal in nato mirno odšel.
Čeprav ju je v tistem trenutku zajela bolečina, pa sta bila hkrati tudi pomirjena. “Borili smo se zanj in naredili vse, kar smo lahko,” pravi Emma.
Preberite še:
Rojena za večnost: mala svetnica Elena
Preberite še:
Bolezen je vzela moža in očeta: “Živimo v njegovi ljubezni, ki edina resnično nikoli ne umre”
Vera kot olajšanje in opora
Takšne zgodbe so lahko zelo huda preizkušnja tudi za zakonca. Kot je dejala Emma, nikoli ne moreš vedeti, kako se boš odzval v takšni situaciji, ko tako trpiš. “Midva sva držala skupaj, kot par.”
V Emmi so številni videli junakinjo, kar pa se njej zdi smešno. “Bila sem samo mama, ki se je borila za svojega sina. Je pa res, da v družbi to ni ravno pot, ki bi jo pogosto izbral.”
Za Emmo in njenega moža je bila ključna vera, ki jima je dala olajšanje in podporo. Molitev in misel, da je nekaj nad nami. “Misel, da lahko Bog iz slabega izvleče dobro in da je nek smisel v vsem tem,” pojasnjuje Emma, ki je svojo vero v tem težkem obdobju poglobila in v njej rasla.
Bolj cenimo, kar imamo
Kljub trpljenju in bolečini je Emma danes srečna še bolj, kot je bila. Kajti preizkušnja, ki jo je doživela, ji je omogočila, da veliko bolj ceni vse, kar ji je dano.
Pepito je bil zanjo njen sin od samega začetka. Bil je čudež, ki ga le redki lahko razumejo.
Celotno Emmino pričevanje si v španskem jeziku z angleškimi podnapisi lahko ogledate spodaj.
Preberite še:
Rekli so ji, da zaradi raka ne bo več mogla imeti otrok. Zdaj jih ima pet
Preberite še:
Med nosečnostjo so ji odkrili tumor, a je odklonila splav
Preberite še:
Z novo tehnologijo bi lahko rešili mnogo življenj otrok s prirojeno srčno napako