Ana Soklič: “Božja navzočnost je nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi”

“Vsak človek se trudi. Ne čutim, da bi bila nekaj posebnega,” pravi pevka Ana Soklič

Glasba in petje zmagovalko letošnje Eme Ano Soklič spremljata že od malih nog. Gorenjka, ki je odraščala v Bohinju, sedaj pa živi v Lescah, je kot deklica rada recitirala poezijo, njen najljubši predmet v šoli pa je bila slovenščina. Zelo rada je prepevala z babico, kot najstnica pa je nastopala v oddajah Pod klobukom in Karaoke Deje Mušič.

Na Emi je pod psevdonimom Diona Dimm nastopila že leta 2004 in leta 2007. Leta 2012 je sodelovala v slovenski različici pevskega resničnostnega šova X Factor. Trikrat je nastopila na Slovenski popevki, leta 2019 je za skladbo Temni svet prejela dve nagradi strokovne komisije, nagrado za najboljšo interpretacijo in najboljšo skladbo v celoti.

Preberite še:
Zmagovalka Eme Ana Soklič: Samo Jezus nas vodi skozi življenjske poti

Na Evroviziji v Rotterdamu bo Ana, ki se je zelo uveljavila v tujini, Slovenijo zastopala 12. maja v prvem polfinalnem večeru, finalni večer pa bo 16. maja. “Vso energijo smo vložili in vlagamo v to, da bo projekt nastal čim bolje, in upam, da se bodo zgodile lepe stvari,” pravi.

Na Emi ste se predstavili z avtorsko skladbo, za katero ste dejali, da vam pomeni vsa pretekla leta dela na sebi. V enem od intervjujev ste tudi dejali, da če ti je v življenju vse postlano z rožicami, nimaš te bolečine, ki je najboljši vir za ustvarjanje, od nikoder ne moreš črpati. Katere so bile vaše najtežje preizkušnje in kako ste se z njimi soočali?
Menim, da vsak človek po svojih najboljših močeh teži k dobremu. Vsi imamo v življenju težave in konflikte. Rešuješ jih lahko kvečjemu tako, da gledaš, da se bo izteklo čim boljše, da ne boš prizadel drugih in da boš zvečer pomirjen sam s sabo. Predvsem v zadnjih letih sem vesela, da imam ob sebi ljudi, na katere se lahko oprem in me do potankosti poznajo.

Do neke mere vas je zaznamovalo otroštvo, še posebej kar zadeva odnose v družini. Kako na to obdobje gledate danes?
Na to danes gledam drugače, saj sem polno odrasla oseba. Starši so v vseh obdobjih poskrbeli, da sem prišla do nečesa, da sem šla tudi po svoje in se osamosvojila. Nanju gledam kot na osebi, ki sta se vse življenje trudili. Moja mama je zlata oseba, z bratom naju je vzgojila do te mere, da sva šla vsak svojo pot. Rada se vračam v Bohinj in vse rada delim z njo.

Preberite še:
Največja preizkušnja mlade pevke: pet tednov v popolni tišini

Glasbena kariera zahteva veliko naporov, da posameznik postane prepoznaven. Kaj vam pri tem predstavlja največji izziv?
Večkrat rečem, da do dosežka prideš, ko greš v neke ekstreme. Na vsakem področju, sploh v poslu šovbiznisa, je zelo težko. Tudi nedavno preminuli Kobe Bryant je rekel, da so ekstremi neizbežni. Določene stvari se dogajajo in greš prek njih, ker obstaja želja, da bi samemu sebi in drugim nekaj dal. Vsi nastopi terjajo določeno ceno, ker je tako na licu mesta kot potem, ko pride vse za tabo, prisotnega veliko stresa. Kar je logično, če daš od sebe neko energijo.

Na tem področju je veliko ljudi, ki se želijo udejstvovati. Nikomur ni lahko. Drugače je, če te kdo kontaktira. Če pa si ti človek, ki želiš pozornost, ki želiš vzpostaviti nek kontakt, si avtomatično že na samem začetku v bolj podrejenem položaju. Potrebni so čim boljši kompromisi, da boš sam sebi ostal zvest, kar v skladbi Sebi pojeta tudi Zala in Gašper. Hkrati pa tudi, da se boš lahko toliko prilagodil naročniku, da bo nastalo nekaj dobrega in bo na obeh polih neko zadovoljstvo. Seveda pa poskušaš na to, kar rad počneš, pripeti svojo eksistenco, kar je tisto najtežje. Tudi na drugih področjih je tako.

Upam si reči – kar je omenila tudi Jadranka Juras in sem res vesela njene izjave –, da je glasba kot šport. Toliko je namreč fizičnih in psihičnih naporov. Z glasbenimi kolegi dobivamo polena pod noge, ampak notranja želja, da želiš svetu sporočiti, kar te navdaja z dobrim, je tako močna, da greš tudi čez to. Glasbeni posel je izjemno težek.

Preberite še:
Skrivnostna redovnica, ki je pisala glasbo v baroku

Glasbeno ste se izobraževali tudi v tujini. V čem se razlikuje glasbena kariera v Sloveniji in v tujini? Se je od tem odprla kakšna dodatna razsežnost? Kaj ste se novega naučili?
Zunaj so trgi večji, hkrati pa je več ljudi, ki so na svojem področju fantastični. Pri nas so druge stvari, ki so izjemno lepe in dobre. Posameznik lahko nastopa z orkestri, z Big Bandom na primer. To je popoln privilegij, kakšno bogastvo, da lahko tako nastopaš na tako majhnem trgu. Zunaj je tega veliko manj, izjemno močan moraš biti, da se lahko dokoplješ do takšnih primerov sodelovanja.

Naučila sem se, da moraš do neke mere zagotovo prisluhniti drugim. Ni nujno tako, kot sam misliš, da je. “Goniti svojo” v nedogled se ne da. Vedno je na mestu hvala in prosim. Tega ne govorim samo za tujino in glasbeno sceno, ampak na splošno.

Prosim in hvala sta dve besedi, ki vedno dodata k temu, da se lahko stkejo še lepši odnosi.

Pomemben je vsak najmanjši element. Vsak človek lahko pridoda k celoti, bodisi je to nekdo na višji poziciji ali pa nekdo, ki je zadolžen za to, da ti nekaj prinese. Vse ljudi je treba obravnavati enakovredno, samo na ta način bo celota stala.

Preberite še:
“Soglasje ruši, nestrinjanje gradi.” Nesmisel ali resnica?

Ko ste bili v Ameriki, ste se udeležili tamkajšnjih bogoslužij, kjer sta glasba in slavljenje veliko bolj prisotna. Kaj ste še spoznali?
V ZDA sem bila en mesec. Najbolj sem prišla do spoznanja, da ne gre zame. Veliko ljudi, ki je slišalo, ko sem govorila o kakšni svoji travmi, o jezi in vseh občutjih, o konfliktu, ki sem ga imela znotraj sebe, mi je reklo: vse to si ti. Zakaj ne počakaš na odgovor, ki ti ga bo dal Gospod. On ti bo dal iztočnico za naprej. Za človeka je najtežje, da to naredi.

V tem trenutku gre voda na moj mlin in je vse super, ampak gotovo bodo prišli novi konflikti in nove težave. Upam, da se bom z njimi soočala na način, kot sporoča vera v Gospoda.

Dejali ste, da se je vaša vera v zadnjih nekaj letih še bolj okrepila. Na kakšne načine najbolj čutite Božjo navzočnost?
Božja navzočnost je v vsakem človeku, je nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi. Nekaj najlepšega je, da ji prisluhneš oziroma si se sposoben umakniti svojemu jazu in se pomiriti, umakniti svojo trmo, karkoli te ovira, da bi stopil naprej. Veliko lažemo samemu sebi. To, da veruješ, je kvečjemu dobra stvar. Spodbudi te, da nadaljuješ svojo pot.

Mene pomirja poslušanje glasbe, s tem pri sebi iščem nova nadaljevanja. Zelo me vzradosti gospel glasba. Če sem v nekem občutku obupa ali nemoči, največkrat poslušam to zvrst. Ta me spet postavi v ravnovesje, da grem dalje.

Preberite še:
“Ko Boga slavimo, mu pustimo, da poskrbi za nas”

Verjetno se je po Emi drastično povečalo število vaših obveznosti. Kaj vam v teh trenutkih predstavlja vir sprostitve in kako se napolnite?
Ravno v teh dneh oddajamo zadnji inštrumentalni posnetek za evrovizijski oder. Kar težko je. Čutim veliko odgovornost, ker želim ustreči vsem, ki me kontaktirajo, hvaležna sem za vsak klic in vsako vprašanje. Sproščanja je bolj malo. Ko bo rok za oddajo posnetka mimo, bom šla na obisk v Bohinj, do stare mame Marije Rozman. Ona je moj heroj. Ima jih čez 90 in je ena najbolj skromnih oseb, kar jih poznam. Prestala je toliko lepih in težkih stvari. Šla bom tudi na obisk domov. V vseh letnih časih grem rada do Bohinjskega jezera. Rada sem obkrožena z naravo. Odrasla sem ob reki in vseh naravnih lepotah, ki jih imamo ogromno.

Preberite še:
Ali katoličani verjamemo v nadnaravne pojave?

Je bilo po izjavi o Jezusu Kristusu težko? So vas komentarji prizadeli ali je to še bolj okrepilo vaša prepričanja? Ste se počutili sami ali ste dobili podporo?
Komentarji me niso prizadeli. Kako neki bi me, to bi pomenilo, da sem poteptala prepričanje, ki me v tem življenju vodi. Vera mi je v vseh teh letih pomagala, da nisem odnehala. Izjavo sem izrekla v množini in res se mi zdi zanimivo, da je to iz mene “butnilo” v množini. Gre za mojo osebno stvar, nikogar ne posiljujem z ničemer. Nisem nestrpna do ljudi, ki imajo drugačno prepričanje in mogoče tudi drugo vero. Vsak zase najbolje ve, kaj je njegovo vodilo v tem življenju.

Vesela in hvaležna sem, ker dobivam toliko sporočil in besed od ljudi, ki so pomirjeni znotraj sebe, v svojem prepričanju in z vero v dobro. Vesela in hvaležna sem, da so to tako začutili.

 

Preberite še:
Hej, Martin, zakaj pa skačeš po bankovcu za 100 evrov?!

Preberite še:
Greste na obisk k novorojenčku? Potem le upoštevajte te nasvete

Preberite še:
Z glasovi družinskih članov se lahko osebe, ki so v komi, hitreje zbudijo