“Znašel sem se v obdobju, ko se je zdelo, da sem na črni točki, iz katere ni izhoda”

“Čar oznanila vere je to, da čeprav imam ogromno napak, me je Bog vseeno sprejel takšnega, in mi je prav v tem prišel nasproti ter podaril odrešenje”

Ko imaš preveč obveznosti, pa četudi so te še tako plemenite, te to ne vodi k dobremu. To je eno pomembnih življenjskih spoznanj Gašperja Komatarja, študenta biokemije, nekdanjega ali aktualnega člana birmanskih, študentskih in animatorskih skupin ter zborov ter nekdanjega smučarskega skakalca. Pogovor z njim na nacionalni televiziji v oddaji Predsodki si je le na spletu ogledalo več kot 6.000 ljudi. V njem je mladenič, ki se ima še vedno za velikega iskalca svojega poslanstva, na pristen način spregovoril o temah, ki so za marsikoga “težke” ali celo tabuizirane.

Kako zahtevno je priti pred kamero, v osvetljeni studio, in prepričljivo, brez zatikanja govoriti o pogledu na splav, spolnost, homoseksualnost, katoličane kot ovce?
Priznam, ni mi bilo lahko, ker se nisem dojemal kot človeka, ki bi to lahko “pravilno” povedal. Težko je o teh stvareh govoriti na način, da ti ljudje verjamejo. Ker je nisem iskal sam, ampak so me izbrali drugi, mi je ta priložnost dala dovolj zagona. Rekel sem si: prav je, da sem tukaj, lahko se le pustim Gospodu, da govori in ljudje prek mene slišijo tisto, kar je bilo meni nekoč že dano slišati in razumeti.

Preberite še:
10 športnikov, ki jim ni težko spregovoriti o svoji veri

Med drugim ste dejali, da smo kristjani velikokrat glasni, v smislu, da izpostavljamo sebe. Ob tem mi je na misel prišlo trkanje po prsih v primerjavi s tistimi, ki na primer v cerkev pridejo le za največje praznike. Lahko podrobneje razložite pogled na to?
Glasnost pomeni idejo, da bi človek oznanjal sebe. To se mi zdi egocentričen ali pa farizejsko-pismoukovski način. “Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta,” piše v Matejevem evangeliju.

Smisel je v tem, da ljudje, ki ga ne poznajo, prek nas vidijo in slavijo Očeta, ne pa nas, “ker smo baje boljši”. Če smo pa glasni na način, da oznanjamo sebe, pa popolnoma zgrešimo bistvo. Mi smo namreč ravno tako grešni kot vsi ostali. Čar oznanila vere je to, da čeprav imam ogromno napak, me je Bog vseeno sprejel takšnega, in mi je prav v tem prišel nasproti ter podaril odrešenje.

Preberite še:
8 navdihujočih misli legendarnega Kobeja Bryanta

Kaj pa pogosto predstavljanje vere kot skupka pravil. Zelo popreproščeno: če jih boš odkljukal dovolj, boš šel v nebesa, sicer pa … Preveč enostavno?
Morda je še bolj enostavno! Zadnje čase sem začel spoznavati veliko skušnjavo, ki me sili, da bi s svojimi dejanji odreševal samega sebe. Podobno govori glasno oznanjevanje sebe, “ker delam dobro in izpolnjujem zapovedi”, si zaslužim odrešenje in sem boljši od grešnikov. Ne, odrešenje je v tem, da je Bog prišel na svet za vsakega človeka.

Preberite še:
Premagal je odvisnost od heroina. A doletelo ga je še nekaj hujšega

Kristus je dal življenje, da bi po njem vsi imeli večno življenje. Ni v človekovi moči, da bi se odrešil. Je pa v njegovi moči to, da prek nezmožnosti izpolnjevanja vseh pravil postave z lastnimi močmi spozna, da je grešnik. Vrednost postave je v tem, da ti pokaže, da si grešnik in da se sam ne moreš odrešiti. Bog, ki je prišel na svet, je dejansko premagal smrt in nam zaslužil odrešenje. In ne le to – dal nam je svojega Duha, ki je prebival v njem, ko je vstal od mrtvih. Ta dar torej že imamo.

Lahko se odločim med dvema potema. Da si skušam odrešenje zaslužiti sam ali pa sprejmem dar, ki je vera v Kristusa, ga živim in dajem naprej.

Kdaj ste z vere, ki je bila navada in povezana z lepljenjem listkov v veroučni zvezek, preklopili na obisk maše s spontanim veseljem?
To ni bil klik. Rekel bi, da ta prehod še vedno traja in me prevzgaja. Ko sem pri 18 letih nehal skakati, je v meni nastala velika praznina, ki sem jo prej zapolnjeval z iskanjem uspeha na športnem področju in drugje. To me je izpolnjevalo.

Nato sem ugotovil, da v meni manjka nekaj velikega. Nisem vedel, kaj. Imel sem veliko srečo, da so bili ob meni ljudje, ki so mi kazali bolj izpolnjujočo pot. Na primer naš nekdanji kaplan Janez Rus in moje nekdanje dekle. Pri njej doma sem videl, kako je vera lahko res nekaj živega, ne le nekaj, o čemer govorimo.

Začele so se tudi preizkušnje. Ob koncu osnovne šole sem si na primer zdrobil komolec. Sčasoma sem se znašel v obdobju, ko se je zdelo, da ne morem storiti ničesar več, da sem na črni točki, iz katere ni izhoda. Zavedel sem se, da so nekatere stvari, ki sem jih s sabo prinesel iz mladosti, zelo napačne.

Preberite še:
Veliko več kot le blatna in mokra pustolovščina. Animator zmore tudi tole

Katere?
Vsa moja vrednost je temeljila na uspehu. V šoli ali pri športu. S prijatelji sem se videval zelo redko, saj nisem imel časa. Ko sem prenehal skakati, se mi je sprostilo ogromno časa, zato sem postal dejavnejši pri raznih skupinah.

Vse bolj sem ugotavljal, da se sploh ne poznam. Nisem vedel, kaj bi bila prava pot, čeprav sem pri mladinskem verouku in v skupinah spoznaval obilico verskih resnic in svetlih točk. Na način, da se ženem za dosežki, ni šlo več. Preobrazba od srkanja vsega, da bi imel življenje jaz, do tega, da po zgledu Kristusa iz ljubezni življenje darujem, je dolgotrajna. Ugotovil sem, da Bog ni le nekdo, ki izpolnjuje moje želje, ampak lahko živim v odnosu z njim.

Kaj Gašper počne v prostem času?

Kako se je zgodilo, da ste si zdrobili komolec?
V istem dnevu sem kar dvakrat padel na glavo. Bili smo na pripravah v avstrijskem Ramsauu, takoj po odrivu sem zgrmel na doskočišče z višine kakih treh ali štirih metrov. Na naslednjem treningu se je zgodilo podobno. Morda sem tedaj začel odraščati in na skoke zreti skozi drugačne oči.

Preberite še:
Od materinskega doma do mikrofona: “Hvaležen za vse dobre ljudi”

Prej sem si želel skakati čim dlje, uživati v letenju, veselil sem se vsakega treninga. Po padcih pa me je začelo postajati strah. Seveda sem padel tudi že prej, ampak tisto ni bistveno vplivalo name. Po tej poškodbi sem moral ležati tri mesece. Ko sem okreval, sem začel iskati le rezultat. Kot bi želel na ta način pobegniti pred strahom. Tako me je počasi minilo pristno veselje do skokov. To je bil glavni razlog za konec moje kariere.

Preberite še:
“Po izkušnji, ki sem jo imela za sabo, sem vedela, da je moje življenje Jezus”

Kje pa je bila tu šola?
Pravzaprav nekje v ozadju. Skoki so bili seveda daleč spredaj. A zanimivo, dokler sem skakal, sem imel na kamniški gimnaziji štirice in petice. Ko sem končal, pa … bum: dvojke, trojke. Nekaj me je zadelo. In še kar traja, zelo mi je težko.

Že od začetka fakulteto spoznavam kot obveznost, ki jo moram postaviti na precej višje mesto. Namesto da bi, kot včasih, iskal, kaj vse lahko še naredim, skušam dejavnosti, ki se jim bom posvetil, prepoznati prek ljudi.

Nekdaj se mi je zdelo, da sem iz odnosov bežal, da nisem imel časa zanje. Zdaj pa se učim, kako konkretno odgovoriti na potrebe, ki jih spoznavam iz odnosa. Želim živeti tako, da je prvi odnos, šele nato dejavnost. Na primer: družim se s študenti iz našega kraja in ugotavljam, kaj lahko skupaj naredimo.

Ste razmišljali, da bi postali duhovnik?
Gotovo sem in še vedno razmišljam. Nimam jasnega odgovora na vprašanje, ali se poročiti ali postati duhovnik. Zdi se mi, da Cerkev morda ne izpolnjuje vedno tega, za kar nas je Bog ustvaril in poslal. Imel sem privilegij, da je bilo ob meni veliko posebnih ljudi, ki so mi pokazali, da je vera več kot izpolnjevanje dolžnosti postave. Vera je v resnici nekaj, kar prejmem, in iz tega živim.

Preberite še:
Preživela hudo eksplozijo: “Znanost ne more razložiti, kaj sem doživela”

Glas duhovnikov se velikokrat sliši kot učiteljski. Kažejo, kaj moramo izpolnjevati, kdo moramo postati. Na ta način vera ni nekaj, česar se veselimo, ni več dar, ampak postane breme. Verjamem, da bi Bog lahko deloval prek mene kot duhovnika. Po drugi strani pa vidim veliko krizo družine. Ko razmišljam o teh dveh poteh, sta mi trenutno obe zelo všeč. Po eni strani bi raje postal duhovnik. Ampak se mi to trenutno zdi kot izhod iz težke situacije. Zato tega še nisem sprejel kot poslanstvo.

Bi bila to za vas pravzaprav lažja pot?
Zdi se mi, da je v tem svetu biti mož in v tej vlogi živeti ter oznanjati vero težje. Ne iščem mesta, kjer bi bil bolj potreben, ampak tistega, kjer bom lahko bolj ljubil. Nočem izbrati ene življenjske poti zaradi strahu pred drugo ali iz moje presoje situacije. Hočem odgovoriti na klic – sprejeti odločitev, sprejeti dar.

Preberite še:
Pregled slovenskih smučišč: kje se da to zimo smučati?

Preberite še:
Po 40 letih se je vrnil nasmeh: “Bog je v mojem srcu na prvem mestu”

Preberite še:
Slavna manekenka odkrito priznala: vzdržnost pred poroko je temelj najinega zakona