Tretji gost rubrike Moške skrivnosti je Tadej Rifel
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Tadej Rifel je mož in oče dveh hčera. Tretji otrok družine Rifel je na poti. Gorenjec, ki si je dom ustvaril na Štajerskem, je filozof in zgodovinar, samostojni raziskovalec v Zavodu sv. Stanislava in profesor na Škofijski klasični gimnaziji.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Nekako z ženo zmoreva krmariti, čeprav je včasih zelo naporno in težko, predvsem zaradi prtljage vseh skrbi in opravkov, ki se naberejo v službi in jih predvsem sam odnašam domov ter potem z njimi obtežim še družino. Najbolj mi pomaga, če se mi uspe umiriti in na ta način odklopiti skrbi. Včasih mi to vendarle že uspe v avtu, ko se vozim domov. Če ne, mi zelo pomagajo sprehodi.
Preberite še:
Zakaj jo je popihal s Facebooka?
Uspešno krmarjenje pa je po mojem mnenju odvisno predvsem od usklajenosti in še bolj prilagodljivosti naju z ženo. Ni lahko, je pa lepo, ko najdeva pravo ravnotežje med vsem naštetim. Na primer, načeloma jaz skrbim za pobiranje hčera v vrtcu, a ko se v službi najavi poznopopoldansko delo, takrat vskoči žena, kar je nekako logično, a zaradi iskanja ustreznega prevoza, od katerega je odvisna, zahteva precej potrpežljivosti in dobre volje.
Hvala Bogu imam delodajalca, ki vedno razume, da je družina na prvem mestu, in če se ne izide z ženinim delom, pač sam prej zapustim delovno mesto. Veliko je torej koordinacije na dnevni ravni. Vsak dan ima namreč svojo dinamiko.
Preberite še:
Ko je obležal, mu je bil “Bog bližje kot kadarkoli”
Kako razvajate svojo ženo?
Žena zelo ceni, ko sem preprosto ob njej in jo poslušam, se ne ukvarjam s svojimi stvarmi, ampak se povsem posvetim njenim besedam. Hkrati ji rad ustrežem, ko me prosi, da ji zmasiram utrujene podplate ali skuham pravi čaj. Ko je utrujena ali pa slabe volje, z veseljem prevzamem skrb za obe hčeri ali pa preprosto pospravim po stanovanju. Če utegneva, jo presenetim s povabilom na zmenek, čeprav moram priznati, da je glede tega precej boljša od mene.
Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Na prvem sva bila leta 2005 v Kamniku, natančneje na Starem gradu nad mestom, kamor sva se skupaj povzpela. Na zadnjem pa pred dvema tednoma v Velenju, ko sva si vzela nekaj trenutkov zase ob kavi in soku v prijetni kavarni.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Spomnim se dogodka na banki, ko sem prišel urejat neko zadevo z obema hčerkama. Starejšo sem poslal ustvarjat v za to pripravljen kotiček, mlajša je ostala z menoj in čakala v vrsti.
Ko sem pristopil k okencu, je hčerka najprej z veseljem pograbila bonbonček iz skledice, sledila pa je reakcija bančne uslužbenke, ki je očitno začutila neko težavo in predlagala, da moram samo podpisati in da mi ni treba več čakati, saj bo ona vse uredila. Vsekakor sem se počutil daleč od tega, da bi morali hiteti, ker ne zmorem vsega sam. Takih primerov, ko sem čutil, da me okolica sprejema z začudenjem, da zmorem obvladati dva otroka, je še kar nekaj.
Preberite še:
“Dokler kot noji glave tiščimo v pesek, bo nad Cerkvijo bdel črn madež”
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Branje, ker še premalo vem o stvareh, ki me res zanimajo, ter igranje košarke, saj v tem neizmerno uživam. Zadnje čase sem spet začel pisati pesmi.
Očetovstvo me izpolnjuje, ker … ?
V očeh hčera vidim svet, ki se jima razodeva, kot se je nekoč meni, le da sedaj lahko tudi sam prispevam k temu, da njune oči žarijo samo še bolj in bolj. Povedal sem malo pesniško, ampak bo v redu tako. 🙂
Preberite še:
“Dedce je treba spraviti blizu mej njihovih zmogljivosti”
Ogromno delate z najstniki. Kako v njih učinkovito budite kritično mišljenje?
Predvsem tako, da sam poskušam razmišljati s svojo glavo. Pri tem se ne ustavljam z vprašanji, pa čeprav so neumestna in provokativna. Za neprimerno misel sem se vedno pripravljen opravičiti in stopiti korak nazaj, hkrati pa vztrajati tam, kjer ne dobim zadovoljivega odgovora. Vse to mladi opazijo in navsezadnje tudi zahtevajo od avtoritet.
S čim vas najstniki nagovarjajo? Kaj svežega prinašajo vam in kaj se lahko družba od njih nauči?
Najbolj me nagovarjajo tisti, ki se ne bojijo biti drugačni od drugih, da ne rečem celo malo nori. Vseeno v tej svoji drugačnosti ne prenehajo biti spoštljivi, ubogljivi in predvsem dovolj ponižni, da se lahko od nas starejših še kaj naučijo.
Tudi sam se ogromno učim od njih, saj vidijo tisto, kar morda sam ne morem videti, ker nisem več v njihovi koži. Vsekakor bi se lahko od njih kot družba naučili, da je vsaka stvar vredna raziskovanja in premišljevanja, pa čeprav te morda na kratki rok ne pripelje nikamor drugam kot k temu, da bolje poznaš samega sebe. Na dolgi rok pa je to zelo pomembno.
Preberite še:
Od materinskega doma do mikrofona: “Hvaležen za vse dobre ljudi”
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj?
Spoštovanja tradicije, ker se nismo rodili vsevedni. Dobrega vzgojnega in izobraževalnega okolja, ker svet drvi v neko čudno mešanico apatije in stanja, ko je dovoljeno pravzaprav vse. Spoznanja, da ima življenje v bistvu duhovni temelj, ker nas je danes celo mnogo kristjanov žal vse preveč ujetih v miselnosti tega sveta.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Ko sem bil v 8. razredu, sem na romanju na Ptujsko goro doživel nesrečo. Mislim, da ne pretiravam, če zapišem, da je malo manjkalo, da bi izgubil življenje. Name bi, potem ko sem se hotel nanj obesiti z rokami, skoraj padel rokometni gol, ki se je ob tem podrl. Hvala Bogu sem jo odnesel le z manjšim pretresom možganov.
Preberite še:
Po hudi nesreči: Svoje življenje nameravam živeti na polno. Nanj gledam kot na dar
Še danes se sprašujem, ali lahko rečem, da sem bil čudežno rešen. Nekaj tednov zatem sem namreč v nekem časopisu prebral tragično novico, kako je neki fant umrl po podobni nesreči z golom.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Najbolj me napolni tišina osebne molitve, ko zrem Božjo navzočnost v mojem življenju. To je bodisi v svetem prostoru cerkve ali kapele, bodisi v naravni katedrali gozda, bodisi v posvetnem prostoru lastnega doma. Če le zmorem, tako molim vsak dan.
Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Da bi si še bolj uspešno znali ustvariti dom, kjer bo naša največja sreča biti preprosto drug z drugim ne glede na vse drugo.
Preberite še:
Ali se je vaš partner pripravljen poročiti? Preverite teh 13 točk
Preberite še:
Namesto da bi zahteval kazen, je policist mamici v stiski kupil otroška avtosedeža
Preberite še:
Škof Barron kritično o filmu Dva papeža