Spreobrnjenje, ki se je začelo z zamenjavo dveh cigaret za Sveto pismo

“Sprva sem kradel, ker sem bil lačen. Pozneje sem kradel, da sem lahko kupil drogo, saj pod vplivom nisem čutil lakote. Na koncu sem kradel, ker sem užival v strahu, ki sem ga videl v očeh ljudi.” Tako Grzegorz Czerwicki opisuje svoje življenje pred obsodbo. V zaporu pa je spoznal Prijatelja, ki je njegovo življenje za vedno spremenil

Grzegorz Czerwicki prihaja iz Krakova. Po dvanajstih letih zapora dokazuje, da je s pomočjo Boga vse mogoče. Zdaj namreč vodi delavnici z naslovom Kako se upreti zlu in Nisi obsojen, izvaja terapije, dela pa tudi v založništvu.

Očitno se je vaše spreobrnjenje začelo s Svetim pismom, ki ste ga zamenjali za dve cigareti.
V zaporu so me namestili v celico s 17 ljudmi. Sozapornik s sosednje postelje je opazil, da veliko berem, in mi priporočil Sveto pismo. Nekega dne sem pri nekem zaporniku opazil strašno poškodovan izvod. Dogovorila sva se, da mi proda Sveto pismo za dve cigareti. Mislim, da sem najdlje ostal pri prvem evangeliju, po Mateju. Sprva nisem verjel vsemu, a postopoma so se mi začele odpirati oči. Dolgo sem lahko visel na istem odlomku ali celo enem stavku, na primer ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. “Kako? To ni mogoče,” sem si mislil.

Preberite še:
Spreobrnjeni tetovator: moli pred vsako tetovažo in odklanja tetoviranje podobe hudiča

Ste te besede slišali prvič?
Slišal sem jih že, a kot majhen otrok in takrat jih nisem razumel. Kot da bi mi govorili v tujem jeziku. Biblijo sem bral dolgo, včasih tudi po šest, sedem ur naenkrat. Čudil sem se opisom odrešitev. Ne morete namreč odrešiti krvaveče ženske! Za nekaj časa sem odložil Sveto pismo, začel pa sem se pogovarjati z Jezusom.

Ti časi so bili zame težki, ker sem se želel osvoboditi in začeti normalno živeti, možnosti za to pa nisem našel. Prebral sem zgodbo o hromem človeku. Lepo bi bilo imeti prijatelje, ki te odnesejo na nosilih, predvsem pa prijatelje, ki verjamejo v to, da se lahko spremeniš! V sebi sem začel vpiti na Boga. Vprašal sem ga, ali želi biti moj prijatelj. Odgovoril mi je z odmevom: “Ali zagotovo želiš biti moj prijatelj?” Pritrdil sem mu.

Preberite še:
Ali je smiselno odpirati Sveto pismo po naključju, z namenom, da bi našli odgovor?

Nato so se začela čiščenja. Najprej od marihuane in cigaret. Resnično sem želel odnehati, poskusil sem že večkrat. Prijatelja sem prosil, naj mi stoji ob strani, ker sam tega ne bom zmogel. Pozneje sem se lotil zasvojenosti s pornografijo, kar je bilo precej težko, saj so se nekateri prijatelji norčevali iz mene. Potem je na vrsto prišlo preklinjanje. Ugotovil sem, da se zaradi tega v službi težje družim s sodelavci. To me je spomnilo, da sem nekoč nekje slišal: “Moli in delaj.” To sem vzel resno, nekaj pozornosti pa sem vseeno namenil sodelavcem.

Dlje, kot sem šel, bolj sem izgubljal samega sebe.

Kako to, da ste pristali v zaporu?
V zaporu sem bil dvakrat. Prvič zaradi posedovanja drog in ropov, drugič zaradi napadov. V Novi Huti blizu Krakova, kjer sem odraščal, so bile tatvine, droge, zabave in seks za eno noč nekaj vsakdanjega, zato mi je to bilo blizu. Od staršev nisem prejemal podpore. Namesto tega sem moral zaradi alkohola in nasilja pogosto bežati od doma. Bil sem majhen in suh, zato so me nadlegovali tudi v šoli. V meni se je nabirala napetost, ki je v nekem trenutku eksplodirala. Pretepel sem prijatelja. Takrat so se začele tatvine, alkohol, droge in napadi.

Preberite še:
Nekoč je bil gangster, zdaj ga v zaporih kličejo škof

Satan se je pojavil na samem začetku vsega, toda sčasoma mi je dal še več. Dlje kot sem šel, bolj sem izgubljal sebe. Po dveh poskusih samomora na drogah sem bil še prost. Nato sem izkusil obstoj zlega duha in videl, za kaj si prizadeva – za uničenje človeka.

Kako je bilo to videti?
Satan mi je dal načine, s katerimi se lahko ubijem, in ko tega nisem mogel storiti, mi je očital, da sem brezupen. Tako neposredno srečanjem z zlim duhom je grozno doživetje! Mnogi ljudje ne vedo, koliko drog odpira demonsko resničnost. Zdaj, ko se zavedam različnih nevarnosti, vem, kako nevarno je bilo “nedolžno” klicanje duhov in celo gledanje nekaterih grozljivih filmov.

Sprva sem kradel, ker se bil lačen. Pozneje sem kradel, da sem lahko kupil drogo, saj pod vplivom nisem čutil lakote. Na koncu sem kradel, ker sem užival v strahu, ki sem ga videl v očeh ljudi.

Preberite še:
25 let zlorabe drog, spolnih ekscesov in ločitvenih postopkov. Potem pa v samostan!

 

Očitno je sv. Favstina vaša prijateljica. Kako sta se spoprijateljila?
Ko po šolah vodim preventivne delavnice in se pogovarjam z mladimi, jim v nekem trenutku povem, da bom pokazal sliko prijatelja, ki sem ga spoznal v zaporu. In pokažem sliko Jezusa. Potem se pojavi zadrega. A tako je – Jezus je moj prijatelj.

S Favstino je bilo tako, da se je v zaporu v mojih rokah znašel njen dnevnik. Sam pri sebi sem si to razlagal tako: ker sem se znašel v zaporniški hierarhiji, sem moral najti nekoga, ki je močnejši od mene, da mi lahko priskoči na pomoč, če se znajdem v sporu. Favstina se mi je zdela dobra izbira. Poskušal sem razumeti, kako biti dober do ljudi, ki so do mene slabi. In Jezus je v dnevniku sv. Favstini razlagal, kako naj to stori.

Favstina mi je pomagala tudi, ko sem se v zaporu učil delati. V samostanu je pogosto morala trdo delati, a se nikoli ni pritoževala, vso svojo utrujenost in ves trud je podarjala Bogu.

Preberite še:
Igralka o duhovni izkušnji med snemanjem filma o sveti Favstini

Z njo sem govoril tudi o svoji babici, edini verni osebi v moji družini. Kot otrok sem babici nagajal in bal sem se, da me je zasovražila. Od nekoga sem slišal, da je umrla. Ko so me izpustili, se je izkazalo, da je moja babica še vedno živa, stara je 99 let! Povedala mi je, da je ves čas verjela vame, da je prišla v moj zapor in molila zame. In da je neko svetnico dolga leta prosila za priprošnjo zame … Ja, to je bila sv. Favstina.

Sam sem pogosto molil rožni venec. Opazil sem, da če molim z nekom, ki je zelo potreben pomoči, ta molitev zelo močno deluje. Zato sem poklical prijatelje, naj molijo z mano. In prišli so!

Preberite še:
Njeni zapisi so neverjetno dovršeni, čeprav je končala le tri razrede osnovne šole

Zelo težko je odpustiti slaba dejanja, ki so nam jih prizadejali drugi. Toda včasih je celo težje odpustiti sebi. Kako je bilo to videti pri vas?
Sprva mi ni bilo treba odpuščati. Šele jezuit Stanisław Majcher mi je izpostavil pomen odpuščanja, prav tako prošnjo za odpuščanje mojih grehov.

Prva naloga na tej poti je bila ljubiti in sprejemati samega sebe. Začel sem se zavedati, kako jezen sem na svoje starše, predvsem na očeta. V mislih sem ga spraševal: “Zakaj si pil? Zakaj me nisi nikoli objel?” To sem povedal tudi Bogu. Preden sem rekel, da odpuščam, sem imel občutek, da imam v grlu trne. Ko sem spregovoril, pa je sledilo olajšanje. Po izpustu sem šel na očetov grob in z njim veliko govoril. Takrat sem prvič jokal, pred tem tega nisem n želel ne mogel.

Preberite še:
Mama ga je zapustila, oče ga je tepel: “Moje gorivo je bilo sovraštvo”

Potem sem se odločil odpustiti fantom, ki so me zlorabljali. Pred tem sem ves čas le iskal razloge, zaradi katerih jih sovražim, in koval načrte, kako jih bom nekega dne prizadel. Takrat pa mi je moj Prijatelj rekel, naj upoštevam, kakšno življenje so imeli in naj jih ne sodim le po tem, kako so me obravnavali. Lahko živijo celo težje življenje od mene. Enako je bilo z očetom. Ni bilo lahko, a odpuščanje mi je prineslo olajšanje in mir.

In kako ste odpustili sebi?
To je bilo povezano predvsem s spovedjo. Ko sem se pripravljal na ta zakrament, sem se spopadel z grozodejstvi, ki sem jih zagrešil. Prosil sem Boga za odpuščanje z vsem srcem. Vedel sem, da ne bom mogel spremeniti vsega. Spoved je bila zame odlična izkušnja.

Preberite še:
Je pred vami pomembna prelomnica? Kaj če bi pred tem opravili življenjsko spoved?

Če se človek kot otrok ne nauči uživati v majhnih stvareh in delu, kar je glavna stvar normalnega življenja, in edino veselje vidi v alkoholu in nasilju, mu je težko živeti “normalno” življenje. Ali znate uživati v normalnem življenju?
Za nekoga, ki ni imel običajnega doma, je to pravzaprav težko. Poleg tega so moje odločitve zameglile tudi droge. Zelo sem si želel živeti normalno in s svojim Prijateljem sem se o tem ves čas pogovarjal. Pripravil me je na to!

Zdaj najbolj uživam v igri s svojim sinom. Ko pridem domov in vidim nasmeh svoje žene, v življenju ne potrebujem ničesar več. Vesel sem tudi dela, v katerem se lahko razvijam.

Ali je po izpustitvi iz zapora preprosto najti službo?
Trenutno je služb veliko, vendar jo človek po zaporu težko obdrži. Če se zjutraj ne nauči vstati in si organizirati dneva, bo zelo težko vztrajal. Ključna beseda je rutina, nanjo se moraš navaditi. Zdi se, da je v zaporu veliko rutine, vendar je to čisto druga vrsta rutine. V običajnem življenju je veliko odgovornosti, s katero se mora človek spopadati. Da bi se znašel na prostosti, moraš v zaporu veliko delati na sebi. Duhovne vaje so mi pri tem zelo pomagale.

Preberite še:
Počutila se je slabše kot zapornik, nato pa “se je zgodil velik čudež”

Zdaj delam pri založbi RTCK. Poleg tega vodim preventivni delavnici Kako nasprotovati zlu in Nisi obsojen ter terapije za mladostnike in skupnosti. Zelo sem vesel, da se ne ukvarjam samo z delavnicami. Slabo bi bilo, da bi se vrnil iz zapora in na delavnicah povedal samo, da nisem več v zaporu. Ko grem v zapor, rečem ljudem: “Ne bo vam Bog vsega poslal z neba. Če pa se boste trudili, vas bo blagoslovil.”

Se ne naveličate obiskov zapora?
Ne! Hodim v kraje, ki so jih vsi pozabili. Pogosto vidim, kako deluje Sveti Duh. Lahko bi hodil celo pogosteje, vendar si postavljam omejitve, ker vem, da je najpomembnejša družina. Razen če sta v zaporu dobrodošla tudi žena in sin. Najbrž je najmočnejši primer apostolat družine – ko človek, ki je bil nekoč v njihovem svetu, pride kot vesel mož in oče. Včasih z nasmehom rečem, da v nekaterih trenutkih ne bi bilo treba govoriti, lahko bi samo bili tam.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto

Preberite še:
Katedrala v Albiju, trdnjava luči

Preberite še:
Mojzes in Aron navdihnila novoletno voščilo Boba Dylana

Preberite še:
“Nikoli nihče ne bi smel napovedati, kaj bo z otrokom, ker ne more”