Tudi ko smo poročeni, se nam lahko zgodi, da se zaljubimo v drugo osebo. Včasih si to osebo tudi zaželimo in zdi se, da do nje čutimo ljubezen. V nas se naseli dvom in nas razjeda od znotraj. Kako se odzvati, ko se nam zgodi kaj takšnega?
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Ali smo odgovorni za svoja občutja? V trenutku, ko se pojavijo, gotovo ne. Ko se moramo soočiti s težkim položajem, lahko začutimo željo, da bi strahopetno ušli. Če smo napadeni, lahko začutimo željo, da bi se odzvali z nasiljem. Ob osebi, katere čari imajo na nas poseben vpliv, nas lahko zamika, da bi začeli sanjariti. Vsa ta občutja obstajajo. Včasih so lahko silovita, kakor val, ki nas preplavi, spet drugič so lahko komaj zaznavna in se šele po določenem času zavemo, da se je v nas naselilo nekaj nenavadnega. To nas vznemirja, ker sami sebe ne prepoznamo več.
Preberite še:
Privlači me moški, ki ni moj mož. Kaj naj storim?
“Kaj se mi dogaja?”
Izraz je zgovoren. Razkriva namreč, da je med našo voljo in čustvom, ki ga gojimo in nas morda celo obseda, velik razkorak. Je v nas, a hkrati to nismo mi. Vsaj dokler se temu čustvu nočemo vdati. V takšnem trenutku se je dobro spomniti preprostega, a temeljnega načela, ki pravi, da skušnjava še ni greh. Dokler se ji ne v mislih ne v dejanjih ne vdamo, nismo grešili.
Na vprašanje, ali je nekaj odpustljivo, moramo torej odgovoriti, da pri neprostovoljni misli ali čustvu ni česa odpuščati. Ko nas je zaradi tega sram, moramo odgovoriti, kakor je odgovoril Jezus: “Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka,” (Mr 7,15).
Preberite še:
Kaj storiti, če po 20 letih zakona do svojega moža ne čutim nič več?
A težava je v tem, da so v našem vsakdanjem življenju stvari redko tako čiste. Med čisto preprosto zavrnitvijo skušnjave in jasnem podleganju skušnjavi nezvestobe je pogosto območje dvoumnosti, ki ga bolj ali manj zavestno ohranjamo. Ta nejasnost predstavlja odprta vrata za najhujše napake. Tu moramo torej začeti naš boj in odstraniti vsako skušnjavo, da bi “pogledali, do kod lahko gremo, ne da bi padli”. Temu se moramo jasno upreti v mislih in z voljo, čeprav je ta boj neslaven in le redko zmagoslaven, včasih pa nas dolgo zbada in trpinči, saj se zdi, da se vleče v neskončnost.
Preberite še:
Da je moški lahko kavalir, se mora ženska obnašati kot dama
Skušnjava, ki mora v nas vzbuditi spraševanje
Morda moramo na tem mestu vztrajati pri neprivolitvi. Bodimo jasni: privolitev ni zgolj prehod k dejanjem. Obstaja tudi miselna privolitev. V Govoru na gori Jezus svoje učence poziva k pravičnosti, ki ni le zunanja, temveč gre za izraz notranje resnice.
Zaradi svoje krhkosti in odzivov, ki nas begajo, se sprašujemo o svoji preteklosti in prihodnosti. Zdi se, kot bi se pojavili nenadno in nerazložljivo. Ali da so plod nekih zunanjih okoliščin. Vendar ali so nam res tako tuji, kot se nam zdi na prvi pogled? Povezani so lahko s pomanjkanjem previdnosti, z nepazljivostjo, celo z našimi preteklimi napakami, ki so v nas pustile sledi in smo zaradi njih bolj dovzetni za nekatere skušnjave. To zahteva delo Svetega Duha v globinah naše biti – delo razjasnjevanja, ozdravljenja in osvobajanja.
“Preizkušnja je priložnost za obnovitev zaveze.”
Preberite še:
Kako po varanju začeti znova
Po drugi strani so lahko trenutki zmede in omahovanja spodbuda, da znova premislimo o lastnih izbirah in zavezah. Stvari, ki so se zdele jasne ali samoumevne, postavimo pod vprašaj. To je morda znamenje, da naše odločitve niso bile dovolj zrele in pristne. Preizkušnja je vedno priložnost za obnovitev zaveze. Ta bo gotovo bolj ponižna, a tudi korenitejša in pristnejša. Prav zato Gospod v našem življenju dovoljuje nevarne prehode in trenutke.
Avtor prispevka je Alain Bandelier.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
“Nosečnost je zagotovo največji čudež v mojem življenju do zdaj”
Preberite še:
Zakaj bi morali advent preživeti z Marijo
Preberite še:
Kako je izgledal resnični obraz sv. Miklavža