Na prostosti je imel status velikega gangsterja, v kazenskem sistemu pa status nevarnega zapornika. Vse se je spremenilo, ko je začel brati Sveto pismo, zanj pa so bile odločilne tudi nenavadne sanje. Sklenil je, da se bo posvetil najpomembnejšim stvarem
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Poljak Paweł Cwynar je bil nekoč nevaren prestopnik, ki je v zaporu preživel 15 let. Danes je oznanjevalec Kristusa in pisatelj, avtor knjige Wysłuchaj mnie, prosezę (Prisluhni mi, prosim).
Preberite še:
Upanja poln prizor. Kip Gospe iz Fatime na obisku pri zapornikih
Kako je prišlo do tega, da se je fant iz dobre družine najprej znašel v prevzgojnem domu, nato pa v zaporu?
To je bil proces. V poklicni šoli mojega učitelja niso zanimali moji dotedanji športni dosežki, na katere sem bil zelo ponosen. Hitro sem dobil občutek, da me nihče ne potrebuje, toda svojih občutkov nisem hotel nikomur razkriti. Namesto tega sem na lastno pest začel iskati adrenalin, zvečer sem hodil ven in postopoma sem začel spoznavati ljudi z družbenega obrobja.
Največji vtis so name naredili predvsem pobriti fantje iz prevzgojnega doma, ki so od tam prinesli specifična “pravila”. Iskal sem pripadnost kakšni skupini, hotel sem biti del posla, kakršnegakoli že.
Preberite še:
“Vsaka stvar, ki se nekje nalaga, raste. Enkrat ti vrže ven varovalko!”
Toda to niso bili dobri posli.
Šlo je za različne drobne prestopke, bil sem navaden huligan. Nisem se bal, da me bodo ujeli, o tem sploh nisem razmišljal. Bili smo neulovljivi, neuničljivi, svet smo imeli na dlani. V več nevarnih situacijah sem se znašel, močneje sem čutil adrenalin.
Vseeno so vas ujeli …
Na začetku me je ujela milica, ki je uporabljala dobro znano metodo, torej “preventivni tepež”. Te izkušnje so me okrepile. Ko so me pri 16 letih ujeli, sem poskušal podreti miličnika in pobegniti. Potem sem se znašel v prevzgojnem domu, kjer sem naletel na svet, ki mi je bil takrat do določene mere še neznan. Nasilje je bilo vseprisotno, vladal je teror strahu. Hitro sem postal del te strukture.
Kdaj ste od tam odšli?
Po enem letu. Mesec dni pozneje pa sem se že znašel v zaporu. Z zelo resnimi obtožbami. Imel sem 17 let, toda že so mi priznali status zapornika – povratnika.
Preberite še:
Novo življenje petih deklet po nasilju, prostituciji in zlorabi
Pozneje so vas čakale nadaljnje stopnje “kariere”?
Moja zaporniška kariera se je odvijala “dobro”. Na koncu so me premestili v zapor v Wołów in tam so me ljudje, ki so zapor vodili, sprejeli. Ugotovili so, da sem odličen material za poklicnega gangsterja. Ko sem od tam odšel, sem spoznal ljudi iz Pruszkowa in začel sem se angažirati na različnih področjih.
Veliko sem zaslužil, vedel sem, da si lahko veliko privoščim. Čutil sem, da moram biti v tej družbi primernega videza, zato sem trenirke zamenjal za obleko, kupil sem mercedesa. Imel sem brezplačen vstop v številne klube, v tem svetu so se mi klanjali.
Razen nevarnosti, da vas lahko ujamejo, je to verjetno precej udoben življenjski slog. Pa vendar ste se spremenili. Kaj se je zgodilo?
Verjamem, da je mojo spreobrnitev sprožila priprošnja moje sestre in mame. Leta 2005 me je dobil Poljski centralni preiskovalni urad, znašel sem se v zaporu v Vroclavu v strogo nadzorovani celici. Ko sem se nekoč vrnil s sprehoda, je bilo v njej nekaj strani iz Nove zaveze. Prej jih tam ni bilo in tam nikakor ne bi smele biti, moja posebna celica je bila namreč pod nenehnim nadzorom.
Preberite še:
Od poskusa samomora in uboja do urejenega življenja
Od nekdaj sem bral veliko filozofskih knjig, tako sem začel preučevati te strani in razmišljati o njihovem pomenu. Prosil sem jih za izvod Svetega pisma, vendar niso privolili. Zagrozil sem, da se bom obesil, če ga ne dobim, in na koncu so moji prošnji ugodili.
Kaj se je zgodilo potem?
Na to, kar sem bral, sem gledal z vidika znanja in ne duhovnega sporočila. Nato pa sem imel neke zelo čudne sanje. Sanjalo se mi je, da sem vstopil v ogromno dvorano, sredi katere je stala majhna obrabljena miza, kakršne imamo v zaporu. Za njo sta sedeli dve osebi – ena v elegantno krojeni obleki, druga pa je tako žarela, da je nisem mogel pogledati v obraz.
Posvetilo se mi je, da simbolizirata hudiča in Boga. Igrala sta poker. Vem, da Gospod Bog ne karta, toda potreboval sem prav tako prispodobo, saj sem igro odlično poznal. Hudič je na sredino mize položil bogastvo sveta, Bog pa nekaj, česar nisem videl, toda podzavestno sem čutil, da gre za nekaj absolutno najbolj dragocenega. Kaj bi to lahko bilo? Potem sem se zbudil.
Preberite še:
Izpoved profesionalnega igralca pokra, ki je postal redovnik
In te sanje so nekaj spremenile?
Močno sem hotel izvedeti, kaj bi lahko bilo tako dragoceno. V svoji celici sem se ulegel na betonska tla. Čeprav nisem vedel, zakaj to počnem, sem to v sledečem mesecu ponavljal več ur dnevno. Na koncu sem razumel, da je bila ta najdragocenejša stvar, ki jo je Bog položil na mizo, večno življenje. To me je zelo močno ganilo, vedel sem, da je to najvišja stava, ki obstaja. Saj sem vendar že od najmlajših let želel le najdragocenejše stvari, povzpeti se na sam vrh. Pred mano je stal največji izziv.
Toda ta izziv je od vas zahteval, da se odrečete vsemu, kar je bilo pred tem.
Tako je. Spraševal sem se, kako bom to storil, kako bom to povedal prijateljem. V življenju sem vendar vedno zmogel obvladati strah in želel sem, da bi bilo tako tudi v tem primeru. Gospodu Bogu sem rekel: “Od zdaj naprej želim biti v tvoji ekipi.” Bral sem Sveto pismo, življenjepise svetnikov, opravil sem življenjsko spoved. Izpustili so me šest let pozneje.
Preberite še:
“Stara sem bila 22 let, plesala sem ob drogu, v nedeljo pa sem hodila k maši”
Kot popolnoma drugega človeka.
Nemudoma sem odšel na romanje. To, kar mi je še ostalo, sem podaril brezdomcem. Pred tem sem bil “nekdo”, zdaj sem začel delati v gradbeništvu. Na žalost mi je moj nekdanji sloves sledil, zato so me nenehno odpuščali.
V tem času sem začutil, da me Gospod Bog spominja na mojo strast do pisanja. Na internetu sem začel objavljati besedila in prejel veliko spodbudnih besed. Odločil sem se, da bom napisal kratko knjigo, osnovano na dejstvih, naslovil sem jo Wysłuchaj mnie, prosezę (Prisluhni mi, prosim). Izkazalo se je, da gre za uspešnico. Verjamem, da je to verjetno odgovor na vprašanje o tem, kaj naj bi v življenju počel.
Ne počnete le tega. Ne kličejo vas brez razloga “škof”, kajne?
Ko pridem v zapor ali prevzgojni dom, ljudje, s katerimi se srečujem, vidijo, da govorim v njihovem jeziku. Nekatere od njih poznam. Vedo, da se nisem vrnil k prejšnjemu življenju, da se ne pretvarjam. Posvetilo se mi je, da moram s svojimi izkušnjami igrati vlogo “sprožilca”. Učinke pa prepuščam Gospodu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto.
Preberite še:
Moški in minimalizem: zakaj ga potrebujete in kako vam lahko izboljša življenje?
Preberite še:
Železna krona Langobardov: relikvija, s katero so kronali 47 svetih rimskih cesarjev
Preberite še:
“Trudim se, da bi vsak dan rekla: ‘Uau!’, da bi se vsak dan navdušila ali začudila nad nečim”