Simon Gregorčič je bil melanholični pesnik, ki so mu njegovi občudovalci nadeli vzdevek Goriški slavček
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Eden od najbolj znanih verzov Simona Gregorčiča se glasi: “Krasna si, bistra hči planin.” Rodil se je na današnji dan leta 1844 v Vrsnem pod Krnom. Ta verz najdemo v njegovi pesmi Soči, domoljubni pesmi, ki opeva reko, ob kateri se je rodil, odraščal in preživel številna leta.
Preberite še:
Že poznate Slomškovo romarsko pot?
Hrepenenje po študiju jezikoslovja
Gregorčič se je rodil očetu Jerneju, ki je bil posestnik srednje velike kmetije, in materi Katarini. Njegov rod Gregorčičev velja za enega najstarejših slovenskih rodov na Tolminskem.
Njegova velika želja je bil študij klasičnega jezikoslovja, a ker ni imel dovolj denarja za študij, je na željo staršev odšel v goriško semenišče. Duhovnik je postal leta 1867, naslednje leto pa je nastopil kaplansko službo v Kobaridu.
A želja po študiju klasičnega jezikoslovja še ni ugasnila, saj se je leta 1877 vpisal na dunajsko univerzo, a na koncu te želje spet ni uresničil.
Preberite še:
Prekmurski Slovenci smo pridobili zavest, da smo en narod, ena skupnost, ena družina
Pomoč Josipa Gorupa
Za božič leta 1881 se je začasno upokojil in za veliko noč leta 1882 izdal prvi zvezek Poezij. Nato se je spet zaposlil in postal vikar v Gradišču pri Prvačini. A ker za to delo ni prejemal stalne plače, hkrati pa je jeseni 1882 kupil nekaj zemlje in očetu pomagal izplačati dolgove, si je nakopal dolgove in se moral otepati revščine.
Na pomoč je pesniku priskočil takrat najbogatejši Slovenec Josip Gorup, ki je bil znan po podpiranju slovenskih umetnikov. Gorup je denarno podprl izdajo drugega (leta 1888) in tretjega zvezka Poezij (leta 1902). Pesniku je tudi izplačal zajeten honorar, tako da se je rešil dolgov in si zgradil hišo na svojem posestvu.
Preberite še:
Slovenski škof, ki še danes navdušuje Hrvate
Upokojenec, kmet in pesnik
Leta 1887 je Gregorčič zapustil službo vikarja in kmetoval na svojem posestvu. A se je že leta 1899 spet za nekaj časa vrnil na vikarsko mesto, da bi si lahko pridobil pokojnino.
Spet je odšel v pokoj, kmetoval in pisal pesmi. Leta 1903 je zaradi bolezni prodal posestvo v Gradišču in se preselil v Gorico, da bi imel v bližini zdravnika. V Gorici je tudi umrl, to je bilo 16. novembra 1906.
Gregorčič je veljal za melanholičnega pesnika. Njegovo melanholijo verjetno najbolj opisuje pesem Ujetega ptiča tožba (ujeti ptič v pesmi je seveda on sam).
Preberite še:
To je kratka zgodovina simbolov slovenske države
Preroški verzi
Zagotovo pa je imel v sebi tudi nekaj preroškega. V pesmi Soči je tako zapisal tudi naslednje verze:
Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla …
Nekaj let po njegovi smrti je med prvo svetovno vojno njegovo rodno Posočje res postalo veliko krvavo morišče.
Preberite še:
“Čas, ki ga preživimo na peš romanju, je v bistvu prestiž, ki si ga človek nameni sam zase”
Preberite še:
Naj ta nadležna razvada na prvem zmenku ne uniči vseh vaših razmerij
Preberite še:
A pri vas tudi zbirate trgovčeve nalepke?