Ljudje imamo radi bližnjice, kakršnekoli bližnjice, radi imamo, da nekaj naredimo čimprej in s čim manjšim naporom. Od nekdaj je bilo tako z vsako stvarjo. Če pogledamo na splošno, s tem ni prav nič narobe, ampak …
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Temu našemu nagnjenju se imamo zahvaliti, da smo to, kar smo danes. Navsezadnje je prav ta neke vrste “lenoba” gonilo našega napredka. Danes se recimo vozimo z avtomobili, ker se nekomu pred časom ni več ljubilo hoditi oziroma ker je hotel nekam priti hitreje in udobneje kakor peš ali s konjem.
Preberite še:
Le zakaj bi Boga zanimale naše “težavice”, ko pa nam sploh ni nič hudega?
Vendar se pri človeku rado zgodi, da svoje ravnanje pri nekaterih stvareh kar prenaša na druge, tudi tiste, pri katerih je potrebna drugačna logika. Pri načelu bližnjice problem nastopi v stvareh, pri katerih je proces pomembnejši od rezultata samega, tako je recimo pri vzgoji, tako je tudi pri učenju, posebno pa pri odnosih itd.
Tam logika, pri kateri izbiramo lažjo pot, sicer hipno prinese manj napora, vendar dolgoročno napravi veliko škode. Zato so naporni tisti otroci, ki jih utišamo tako, da jim v roke damo telefon, kar je sicer trenutno izredno elegantna rešitev, vendar ni dobra ne zanje ne za njihove starše.
Preberite še:
4 skrivnostne podobe o Bogu
Težje je pravilneje
Kratek premislek o lastni preteklosti nam bo zato povedal enake stvari, kot nam jih sporoča Jezus: da so večinoma v življenju pravilnejše stvari, ki so težje. In da je zato v “življenje” (kar pomeni “rešiti se” ali “Božje kraljestvo” mogoče priti le preko težkih, napornejših stvari, torej skozi “ozka vrata” (Lk 13,24), če uporabimo Jezusov izraz.
Jezus je pri tem neizprosen, predstavljam si, da zato, ker je to preprosto resnica, o kateri se ne da debatirati. Nihče od nas ne bo zlahka prišel v Božje kraljestvo, ker je očitno napor za razvoj in rast človeka pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled. Vanj torej gremo lahko samo skozi “ozka vrata”, nekaj moramo zapustiti, da bi se stisnili skoznje, in ta ožina za vsakogar pomeni nekaj težkega (“Prizadevajte si”, potrudite se, Lk 13,24), ni pa to nujno isto kot za koga drugega.
Preberite še:
Le kaj Bog počne v prostem času
Kakšna so merila?
Merila, kako vstopiti v Božje kraljestvo – torej kako postati svet – so pač za vsakogar drugačna, ker se mora vsakdo za življenje osvoboditi prav tistega, kar samo njemu preprečuje stopiti skozi “ozka vrata”. Za koga to pomeni živeti v zakonu, za drugega živeti celibat, za nekoga to pomeni vztrajati vse življenje v zvestobi evangeliju, za drugega pa truditi se, da se spreobrneš trenutek pred smrtjo.
In dobro je to vedeti, dobro, da se zavedamo, da za vsakogar obstajajo kakšna “ozka vrata”, saj je življenje (ali nebesa, če hočete) primerno samo za tistega, ki ni prepričan, da je dovolj dober.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 34.
Preberite še:
Kaj je Martin Golob spoznal, ko je na Triglavu sam čakal na sončni vzhod
Preberite še:
6 stvari za v šolsko torbo, ki bodo pomagale pomiriti tesnobo ob začetku šolskega leta
Preberite še:
“Otroci potrebujejo meje, red, izkušnje in našo ljubezen”