Praznujemo 100. obletnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Slovenci od štajerskih goric do Sečoveljskih solin, od belokranjskih brez do triglavskih strmin, pa tudi Slovenci zunaj državnih meja so z združitvijo prekmurskih Slovencev z matičnim narodom pridobili na različnih področjih.
Pridobili so naravne lepote panonske ravnine s pšeničnimi polji. Pridobili so Prekmurje kot žitnico Slovenije. Ljudje iz osrednje Slovenije radi prihajajo krepit svoje zdravje v dvoje naravnih zdravilišč s termalno vodo. Pridobili so izletniške točke s pohodniškimi in kolesarskimi potmi. Pridobili so bogato narečje, ki ohranja besede iz časov sv. Cirila in Metoda.
Preberite še:
Zakaj obiskati Prekmurje? Razlogov je nešteto!
Dva škofa …
A pomembnejše so druge pridobitve. Matični narod je pridobil delavne in dobre ljudi, kar se je kmalu pokazalo na raznih področjih. Mladi iz Prekmurja so odhajali v šole v osrednjeslovenske kraje, študirali so v Ljubljani in številni tam tudi ostajali. Matični narod je pridobival delavce, inženirje, profesorje, pisatelje, slikarje, politike. Pridobival je tudi škofe, duhovnike, redovnike in redovnice. Slovenski narod je pridobil škofa dr. Jožefa Smeja, velikega dušnega pastirja, znanstvenika, pisatelja in zgodovinarja.
… in nekaj sto duhovnikov
Slovenski narod je pridobil nekaj sto duhovnikov, ki so v teh sto letih v prekmurskih župnijah darovali novo mašo, potem pa delovali predvsem zunaj Prekmurja. Samo župnija Beltinci je dala Cerkvi čez 70 duhovnikov, župniji Bogojina in Turnišče vsaka prek 30, župniji Murska Sobota in Tišina prek 20. Opravljali so različne službe, bili so predvsem preprosti župniki in se razdajali za ljudi.
Preberite še:
To je kraj z največ redovnicami na Slovenskem
Tudi redovniki in redovnice iz Prekmurja so bogatili matični narod, saj so delovali skoraj v vseh redovih: bili so jezuiti, frančiškani, kapucini, kartuzijani, salezijanci, lazaristi. Redovnice pa so pripadale sestram sv. Križa, šolskim sestram, usmiljenkam, hčeram Marije Pomočnice in drugim skupnostim. Posamezne župnije so dale zelo veliko redovnic, Beltinci prek 60, Črensovci prek 40, Odranci, Tišina in Turnišče vsaka prek 30, Bogojina in Murska Sobota prek 20.
Bogatili so znanost, kulturo in zgodovino
Duhovniki iz Prekmurja so bogatili teološko znanost (dr. Štefan Steiner, p. dr. Vinko Škafar …), bogatili so našo zgodovino (Ivan Škafar, Ivan Zelko, dr. Jožef Smej …), bogatili so cerkveno in ljudsko glasbo (France Cigan, msgr. Lojze Kozar, dr. Štefan A. Ferenčak …), bogatili so slovensko literaturo (msgr. Lojze Kozar, Matija Balažic, p. Pavel Berden, dr. Štefan Steiner, dr. Jožef Smej …), bogatili so slovensko časnikarstvo (Jožef Klekl st., Ivan Baša, Jože Zadravec, p. dr. Vinko Škafar …).
Z vodstvenimi sposobnostmi so se razdajali: kot dekan Teološke fakultete (dr. Štefan Steiner), kot provinciali redovnih skupnosti (p. Pavel Berden, p. Boleslav Polanski). Ime Slovenije so ponesli v svet kot misijonarji (Jožef Kerec in Jožef Geder na Kitajsko, p. Vladimir Kos na Japonsko, Gusti Horvat in Jože Mlinarič v Burundi in Ruando, p. Janez Mujdrica v Zambijo, Marija Sreš v Indijo, Barica Rous v Zambijo, s. Milena Zadravec v Jeruzalem, s. Agata Kociper v Brazilijo, s. Dorica Sever med Inuite …).
Preberite še:
5 Marijinih cerkva na Slovenskem, ki jih je uničil požar
Preberite še:
Slavni svetnik, ki je morda bil prvi pisatelj na ozemlju današnje Slovenije
Dva Božja služabnika
Dva duhovnika sta povzdignjena med Božje služabnike in skupaj z drugimi slovenskimi svetniškimi kandidati delata slovenski narod za narod svetnikov. Prvi, ki je obogatil matični narod, je Božji služabnik Danijel Halas. Kot župnik v Veliki Polani je ob koncu druge svetovne vojne na Hotizi pri reki Muri daroval svoje zemeljsko življenje. Že prej se je kot kaplan v Ljutomeru in Lendavi ter kot župnik v Veliki Polani ves razdajal za vernike, posebej za mlade, da bi jih obvaroval odpada od vere. Božji služabnik Danijel Halas še danes bogati Slovence s svojim zgledom zavzetega dušnega pastirja, ki se ni umaknil, temveč je v težkih časih ljudem trdno stal ob strani.
Drugi, ki je obogatil slovenski narod, je Božji služabnik Alojzij Kozar. Obogatil ga je kot župnik v Odrancih in pokazal, da je upanje neuničljivo. Nič ga ni moglo zlomiti, saj je bil trdno zasidran v Bogu. Kozar je slovenski narod obogatil kot zavzet pridigar, katehet, duhovni spremljevalec, spovednik … Obogatil ga je kot pisatelj, pesnik in dramatik (Takšen prag, Pajkova mreža, Materina ruta, Neuničljivo upanje, Topla babičina dlan …), urednik (Stopinje, Poti k Bogu …), glasbenik, sodelavec različnih škofijskih in medškofijskih delovnih teles.
Preberite še:
Se je velikan krščanstva rodil na ozemlju današnje Slovenije?
Odprla se je pot čez Muro
Združevanje naroda je teklo postopno. Prekmurskim Slovencem se je odprla pot čez Muro. Neovirano so potovali po slovenskih krajih, občudovali naravne lepote vse do Triglava, romali so na Brezje, k Sveti Trojici v Slovenskih goricah, na Rakovnik … Prekmurski Slovenci so odhajali v slovenske šole, na Ptuj, v Maribor, Ljubljano … Z udeležbo na različnih dogodkih so krepili svojo narodno in versko pripadnost (evharistični kongres v Ljubljani 1935, Slomškovi dnevi v Mariboru 1936 …). Iz osrednje Slovenije so tudi v Prekmurje brez ovir začele prihajati slovenske knjige Družbe sv. Mohorja ter druge knjige.
Prihajali so umetniki …
V Prekmurje so prihajali Slovenci iz osrednjega dela Slovenije, ki so prinašali dobre stvari. Prihajal je arhitekt Jožef Plečnik in v Bogojini zgradil župnijsko cerkev Gospodovega vnebohoda, ki jo danes občudujejo številni romarji in turisti. Prihajal je arhitekt Janez Valentinčič, ki je za Odrance izrisal veličastni načrt Svete Trojice, a je do dokončanja cerkve preteklo čez pol stoletja. Prihajal je akademski slikar Stane Kregar, ki je obogatil cerkve v Odrancih, Beltincih, na Kobilju, na Cankovi, pri Gradu, v Dokležovju …
Preberite še:
Kapelice v slovenskih gorah: kam se odpraviti?
Prihajal je slikar Lojze Perko in pustil dragoceno sled v Kuzmi, Odrancih in drugod. V zadnjem času je Prekmurje obogatil tudi slikar p. Ivan Marko Rupnik in zdaj župnijska cerkev na Pertoči z njegovim mozaikom privablja občudovalce njegovih umetniških del.
Prihajali so slovenski škofje
V Prekmurje so prihajali škofje iz slovenske mariborske škofije: Karlin, Tomažič, Držečnik, Grmič, Kramberger. Škof dr. Maksimilijan Držečnik je zares vzljubil Prekmurje. To je pokazal posebej v primeru župnije Odranci, ko si je na različne načine prizadeval, da bi si verniki lahko zgradili cerkev. Bil je trdna opora župniku, cenil ga je in spoštoval.
Preberite še:
Romarska pot, ki združuje Slovence, Italijane in Avstrijce
Prihajali so slovenski časopisi. V Prekmurje so prihajali različni verski časopisi in še danes ljudje berejo Družino, Ognjišče, Misijonska obzorja, Prijatelja … V prekmurske domove je prihajal glas slovenskega radia in slika slovenske televizije. Prihajalo je marsikaj dobrega, med zrnjem pa je seveda bil in je tudi plevel.
Prekmurski Slovenci smo skupaj z matičnim narodom pridobili zavest, da smo en narod, ena skupnost, ena družina. Pred četrt stoletja smo pridobili še državnost. Skupaj z drugimi Slovenci smo postali državljani Republike Slovenije v združeni Evropi. Pridobili smo samostojnost in pokončnost. Lahko si s sosednjimi narodi podajamo roke, se ponosno srečujemo, drug drugega bogatimo.
Preberite še:
Med koroškimi Slovenci: “Na povsem nov način vzpostavljam svoj odnos do slovenščine”
Pot naprej
K združitvi pred sto leti so najbolj pripomogli močni, duhovno veliki ljudje. Taki ljudje so vsa ta leta, predvsem med drugo svetovno vojno in v desetletjih po njej, ohranjali med Prekmurci slovensko zavest, vrednote in krščansko vero. Pot naprej nam lahko kažejo in utirajo samo taki ljudje.
“Ne bomo prej našli sreče, dokler se ne vrnemo k tej skali – h Kristusu in dokler ne pijemo iz njegovih studencev milosti.” Besede Božjega služabnika Alojzija Kozarja jasno kažejo pot naprej. Obhajanje stote obletnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je priložnost za vse Slovence, da se vrnemo k skali, Kristusu in naša skupna pot bo resnično pot naprej.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 32.
Preberite še:
“Brez tako vztrajnih staršev danes verjetno ne bi bila to, kar sem”
Preberite še:
Kaj se zgodi, ko duhovnik pokliče na napačno številko?
Preberite še:
Molitev, s katero vam bo Devica Marija pomagala nositi težka bremena