Misijon dečka s smetišča

Papež Frančišek je v filipinskem dečku z ulice Darwinu Ramosu prepoznal otroka, ki je živel krepostno

Darwin Ramos se je rodil 17. decembra 1994 v mestu Pasay City na Filipinih. Njegova družina je v revščini živela v enem izmed tamkajšnjih barakarskih naselij. Poleg matere, ki je bila perica, sta za preživetje skrbela tudi Darwin in njegova mlajša sestra, ki sta med smetmi nabirala časopise, pločevinke, plastiko, steklenice … in jih prodajala. Otroci zaradi finančnih težav in boja za vsakdanje preživetje niso mogli obiskovati šole. Dodatno je družino bremenil očetov alkoholizem.

Preberite še:
Najstnik, ki je varčeval dve leti, da je lahko osrečil prijatelja

Vsa družina na cesti

Okrog sedmega leta je Darwin v nogah začutil šibkost. Njegova mati je opazila, da se pogosto spotika, sčasoma pa ni mogel več stati. Zdravniki so odkrili, da ima Duchennovo mišično distrofijo, bolezen, ki se navadno pojavlja pri fantih in povzroča degeneracijo mišičnega tkiva.

Kmalu je vsa družina pristala na cesti, saj niso zmogli plačevati mesečne najemnine za borno stanovanje. Oče je izrabil Darwinovo bolezen in invalidnega dečka odpeljal na železniško postajo, kjer je moral prosjačiti. Kljub temu da ga je bilo sram, se fant ni pritoževal, dokler je lahko s priberačenim denarjem pomagal preživeti bratom in sestram, četudi je oče zapil precejšen delež njegovega zaslužka.

Leta 2006 se je Darwinovo življenje prelomno zasukalo. Na železniški postaji so ga nekajkrat na teden začeli obiskovati ulični pedagogi iz katoliške organizacije Otroški most, ki se zavzema za boljše življenje otrok s ceste. Tedaj je Darwin lahko le še sedel in se premikal s pomočjo rok. Pregovorili so ga, da se je pridružil otrokom s posebnimi potrebami, za katere so skrbeli.

Preberite še:
“Iskati moraš lepoto, sicer v misijonih ne zdržiš”

“On ne nalaga pretežkih bremen”

Darwin se je v novo okolje zelo dobro vživel. Nihče ni razumel, kako je njegovo srce lahko tako odprto za Boga, saj v družini verjetno ni prejel globoke verske izobrazbe. Odkril je Kristusa in bil 23. decembra 2006 krščen, leto pozneje pa je prejel prvo sveto obhajilo in birmo. Kljub vse večjim zdravstvenim težavam so bili ljudje, ki so ga obkrožali, očarani nad njegovo prijaznostjo, nasmehom, potrpežljivostjo in pogumom. Pogosto je izgovarjal besede Hvala in Rad vas imam. Ob medvrstniških prepirih je vročekrvne prijatelje opozarjal, da ne delajo prav, vendar se je znal vživeti in razumeti tiste, ki so jih čustva zanesla, sam pa se ni razjezil.

Čeprav se je boril za življenje in si želel živeti, se ni nikoli pritoževal zaradi bolečin. Kljub trpljenju je najprej pomislil na druge. Na vprašanje, kaj mu je težko, je nekoč duhovniku odgovoril: “To, da ne morem hoditi.” Vendar je bil vseeno vesel za svojega prijatelja Edwarda, ki je ozdravel in je zopet lahko uporabljal svoje noge.

Preberite še:
Inovator in izvrsten športnik, čeprav je invalid že od 12. leta

O svoji bolezni je govoril kot o misijonu. Svoje trpljenje je daroval Bogu. “Vedno, ko me boli, verjamem, da Jezus moje trpljenje uporabi za to, da naredi nekaj dobrega nekomu na drugem koncu sveta,” je zaupal enemu izmed vzgojiteljev. Razumel je, da je bolezen dar in da mu je poslana, da bi Boga lahko resnično spoznal, mu bolj zaupal in veroval vanj. Ob vsaki priložnosti je molil in se vsak dan izročal Jezusu. O svojem velikem prijatelju je povedal: “On edini pozna vse, kar je na svetu in … mi ne nalaga pretežkih bremen. On je glavni.”

Darwin je večkrat brez besed odšel v kapelo, kjer se je družil z Jezusom. Na invalidskem vozičku je sklenil roke in zaprl oči ter tako ostal sam z Njim. Nikoli ni zamudil rožnega venca, ki so ga molili skupaj z otroki. Duhovniku iz organizacije Otroški most je nekoč dejal: “Veste, oče, mislim, da Jezus od mene želi, da zdržim do konca, kot je storil on.” Celo vročičen je negovalca prosil, naj mu pomaga iz postelje, da bi se lahko pridružil drugim pri večerni molitvi.

Preberite še:
Najstnik, ki neznosno trpi, a je v tem našel smisel

Darwinov veliki teden

V nedeljo, 16. septembra 2012, je hišna medicinska sestra presodila, da mora Darwin zaradi težkega dihanja v bolnišnico. Zasopel se je domačemu duhovniku opravičil, ker mu povzroča skrbi, in se mu zahvalil za vse. Začel se je njegov veliki teden, kot pravijo tisti, ki so ga spremljali v zadnjih dneh življenja.

V ponedeljek je bil Darwin intubiran, tako da ni mogel več govoriti. Pri sporazumevanju si je odslej pomagal s pisanjem v zvezek. Ko je v četrtek duhovniku sporočil, da je treba moliti, ker se bori, ga je ta vprašal, ali gre za boj proti bolezni. Darwinov odgovor se je glasil: “Proti hudiču.” Prejel je bolniško maziljenje, tako da je lahko v petek miren in s širokim nasmehom v zvezek napisal: “Ogromna hvala! Zelo sem srečen.” Kljub temu da je bil pri zavesti, se je Darwin v soboto potopil v tišino. Na njegovem obrazu je bil še vedno zarisan nasmeh. V nedeljo, 23. septembra 2012, je ob jutranji zarji dokončno zatisnil oči.

Pogrebne maše so se udeležili vsi otroci iz organizacije Otroški most. Darwinov grob obiskuje množica ljudi, zbranih pa je tudi veliko pričevanj o uslišanjih na njegovo priprošnjo. 29. marca 2019 je bil fant, ki je brskal po smetišču in so ga mimoidoči potniki videvali kot invalidnega berača na železniški postaji, razglašen za Božjega služabnika.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 30.

Preberite še:
Dan, ko “goduje” hiša. Ali veste, kje je eden najsvetejših krajev na zemlji?

Preberite še:
Mame, bi rade imele lepši odnos s svojim sinom?

Preberite še:
“Lebdeča” cerkev v severni Italiji