Med petimi drinskimi mučenkami sta tudi dve Slovenki (sestra Krizina Bojanc in sestra Antonija Fabjan). Skupaj še s tremi sestrami (Hrvatico, Madžarko in Avstrijko) sta delovali v samostanu blizu Sarajeva, kjer so si prizadevale za vzgojo otrok in mladine. Vseh pet sester je leta 1941 umrlo mučeniške smrti. Njihov grob je postala reka Drina
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Leta 1911 so hčere Božje ljubezni, kot so se imenovale, na Palah pri Sarajevu odprle samostan z imenom Marijin dom. Kmalu je postal znan zaradi dobrih del do ubogih, ki so trkali na vrata, še posebej do pravoslavnih sosedov. Zaradi tega so ga imenovali kar Gostišče ubogih.
Izobraževanje otrok in mladine
Temeljno poslanstvo hčera Božje ljubezni je bilo izobraževanje in vzgoja otrok. Odprle so Zavod sv. Josipa, katerega ravnatelj je bil Anton Bonaventura Jeglič, poznejši ljubljanski škof. Kmalu so ustanovile še druge zavode, v katere so brez razlike sprejemale otroke iz katoliških, pravoslavnih in muslimanskih družin.
Dnevi trpljenja
11. decembra 1941 so četniki vdrli v njihov samostan ter sestre brez tople obleke in obutve nagnali v zimo in mraz. V Goražde (mesto v Bosni in Hercegovini, ki leži ob reki Drini) so jih privedli 15. decembra 1941. Oficirji so jih hoteli na silo onečastiti in zlorabiti. Sestre, ki so dale zaobljubo čistosti Bogu, pa so bile odločne: Rajši v smrt kakor prelomiti svete zaobljube!
Preberite še:
Prošnja k slovenskim mučencem
“Sestre, za menoj!”
Sestra prednica je stekla k oknu, ga odprla in zakričala: “Sestre, za menoj! Jezus, usmili se nas!” Potem je skočila skozi okno, za njo so skočile še druge. Na kamnitih tleh so se pri padcu poškodovale, a so ostale žive. Tedaj so prihiteli četniki in jih pomorili. Njihova trupla so odvlekli do reke Drine in jih vrgli v deročo reko, ki jih je odnesla v Božje naročje. Reka Drina je postala njihov grob, zato jim pravimo drinske mučenke.
Sestra Krizina Bojanc
Med petimi sestrami sta bili tudi dve Slovenki. Prva, sestra Krizina, je izredno rada molila rožni venec. Pri vseh opravilih je bila združena z Gospodom in z nebeško Materjo Marijo. Ena od sester, ki je živela z njo, pripoveduje, da je v pogovoru večkrat dejala: “Zelo si želim, da bi umrla mučeniške smrti.” Njena želja je bila uslišana.
Preberite še:
Skromni slovenski škof, za katerega je mati Terezija rekla, da je svetnik
Preberite še:
Hoteli so se ga znebiti, a spomin nanj živi še danes
Sestra Antonija Fabjan
Druga od njiju, sestra Antonija, je odraščala brez staršev. K sebi jo je vzela njena teta, pobožna in dobra žena, ki je zaslužna za to, da je Antonija vstopila v samostan. Ohranilo se je lastnoročno napisano besedilo zaobljube, kjer obljublja “dosmrtno uboštvo, čistost in pokorščino. Prizadevala si bom, da bom zaobljube izvrševala z vsemi svojimi močmi, s pomočjo milosti Gospoda Boga.” To je potrdila s svojo mučeniško smrtjo.
Zagovornice v preizkušnjah
Vseh pet sester je velikodušno in z nesebično ljubeznijo služilo ubogim in mladim. Zvestobo Bogu so potrdile z mučeniško smrtjo. Glas o njihovi smrti se je hitro razširil daleč naokoli. Mučenke so močne zagovornice v vseh potrebah, posebno v težkih življenjskih preizkušnjah in nevarnostih. Mnogi ljudje so o tem že pričevali.
Na poti svetništva
Leta 1999 se je začel postopek za njihovo beatifikacijo, kar pomeni, da so stopile na pot svetništva. Leta 2011 so bile v Sarajevu razglašene za blažene. Kot je utemeljil takratni papež Benedikt XVI., so si to prislužile, ker so utrpele smrt zaradi sovraštva do katoliške vere. So izjemne priče zvestobe Bogu in dejavne ljubezni do ubogih. Spominjamo se jih vsako leto 15. decembra, na obletnico njihove smrti.
Preberite še:
Profesorica in mama, ki namesto kričanja in norenja prisega na zahvalo
Preberite še:
Kako se otroci igrajo mašo
Preberite še:
Imate sovražnike in ne veste, kako bi odpustili? Papež Frančišek nas uči