“Ko vidim ljudi v stiski, ne vidim drugega kot to, da jim prisluhnem in poskušam pomagati”
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
V juniju so pri Mladinskem svetu Slovenije že 17. leto zapored razglasili naj prostovoljce leta in na predlog Slovenske karitas je bil v starosti od 20 do 29 let izbran Janez Novljan, študent predšolske vzgoje, ki že pet let sodeluje pri pripravi počitnic za otroke iz socialno šibkih družin počitnice Biserov. “To je potrditev, da sem na pravi poti,” pravi Janez, ki s prostovoljnim delom odgovarja na Božji klic.
Preberite še:
Prostovoljna gasilka: “Ko zapiska pozivnik, pustiš vse in greš”
1450 ur prostovoljnega dela v enem letu
Je prostovoljec, ki opazi vsakega prostovoljca in otroka ter zanj najde besedo, odlikujeta ga veselje in potrpežljivost. Pri 24 letih, ki jih je dopolnil konec junija, ima v svojem življenjepisu že lepo zbirko različnega prostovoljnega dela. Samo lani mu je namenil 1450 ur. Pravi, da mu je bilo prostovoljno delo “dano že v maternici”.
Starši, ki so v Marijinem delu, so ga vzgajali v tem, da je krščanstvo treba živeti, predvsem živeti Jezusovo zapoved: stori drugemu to, kar bi želel, da bi drugi storil tebi. Tako je že kot otrok bonbone vedno delil z drugimi.
Preberite še:
“Uskovnica je top. Več vložiš sebe, več dobiš zase in za druge”
“Starši so mi dajali zgled v dejanjih, ne le besedah, kar me je res navdihnilo. Že od nekdaj sem čutil klic, da me Bog vabi, da ne bi ostal samo pri maši in molitvi, temveč da to uresničujem s konkretnimi dejanji. To delo mi je povsem samoumevno, je kot hrana za moje duhovno življenje.”
Večere preživela med trgovskimi središči
Po srednji šoli se je pridružil mreži Karitas in prva leta pri počitnicah Biserov sodeloval kot animator, pozneje kot voditelj. Z ženo Kajo sta se darovala tudi na drugih področjih, lansko leto sta večere preživela predvsem med trgovskimi središči, kjer sta zbirala donirano hrano in jo dostavljala v skladišče Karitas. Na lastno pobudo je Janez akcijo razširil na postno akcijo in k zbiranju hrane spodbujal tudi študente pri študentski župniji Maribor.
Preberite še:
“Preživele bodo le misijonarske župnije, vse drugo bo propadlo”
Preberite še:
Čezoceanski misijoni, ki osupljajo s svojo urejenostjo in učinkovitostjo
Laiška misijonarja v Zambiji
Lani jeseni sta Kaja in Janez odpotovala v Zambijo, od koder se nam je Janez tudi oglasil. Za deset mesecev sta priskočila na pomoč misijonarju p. Stanku Rozmanu, ki ima po dolgih letih družbo laiških misijonarjev. Njune roke so dobrodošle pri različnih delih, od gradnje do obiskovanja bolnikov, pri delu s skupinami. Župnijsko življenje je tam zelo pestro, saj je župnija središče socialnega življenja. Dala sta pobudo in se lotila akcije zbiranja denarja za vodnjak, saj v nekaterih vaseh ljudje hodijo po vodo po več kilometrov daleč.
Preberite še:
Ob odhodu v misijone: “Tu imamo veliko preveč, tam veliko premalo”
“Prvotni namen je bil postaviti vodnjak, a na slovenski strani sva želela vzpostaviti most s tistimi, ki še nikoli niso imeli izkušnje darovanja. Opazila sva, da neverni pogosto nimajo te izkušnje, ker ne zaupajo raznim večjim organizacijam. Akcija traja že en mesec, zbirala sva za dva vodnjaka, nabralo se je že za štiri in glede na odzive se bo zbralo še kaj več.”
Ko se Bogu daš na voljo
Svoje leto v Zambiji opisujeta na spletnem blogu Najina Zambija, katerega namen je, da bi nagovorila čim širši krog ljudi, predvsem neverne. “Čeprav je za naju tukaj duhovni vidik najmočnejši – občutek, ko se Bogu daš na voljo in potem on v tebi in okolici dela čudeže – namerno o tem ne piševa toliko, saj ne želiva, da bi odbila neverne. Tako skušava navdušiti z lepotami, ki jih tu doživiva, in da za prostovoljno delo nagovoriva še kakšno srce.”
Preberite še:
Delo v misijonih ni “miklavževanje”
Preberite še:
“Iskati moraš lepoto, sicer v misijonih ne zdržiš”
Življenje in delo v misijonu je zanju tudi preizkušnja, najteže jima je bilo sprejeti, da to, kar se nam zdi dobro in prav, v drugi kulturi morda ni tako. “Tu je pomembno, da si navzoč. In mi Slovenci razumemo, da si navzoč, če nekaj narediš in ali vsaj kaj poveš. No, tu je včasih pomembno le, da si zgolj navzoč, da si poleg. Potem se počasi vzpostavlja komunikacija.”
Išče druge možnosti, ne želi le slediti tirnicam
Zambija sicer zanj ni prva izkušnja v tujini, po koncu srednje šole je namreč deset mesecev preživel v Argentini med 90 mladimi iz 24 držav na šoli, ki ji sam pravi šola za življenje.
Preberite še:
Misijonar je obenem tudi električar, kuhar, zidar, mizar …
“V dopoldanskem delu smo delali, kot bi hodili v službo, popoldan smo imeli delavnice, kjer se naučiš tega, česar v pravi šoli ne dobimo: odnosov, duhovnosti, iskanja smisla življenja, kaj te osrečuje … Tu se je res videlo, kako Bog dela, če se mu daš na voljo in če stopiš iz tempa, ki ti ne pusti razvijati notranjega sveta.” Skupaj z ženo rada iščeta tudi druge možnosti in ne želita samo slediti tirnicam srednja šola ‒ študij ‒ služba ‒ družina.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 27.
Preberite še:
O posledicah hude nesreče: “Kot da bi me kdo s kladivom po glavi”
Preberite še:
Zakaj moji nečaki nočejo, da bi se poročila
Preberite še:
Spoznajte prvotna zavetnika ljubljanske nadškofije