Srhljiva izkušnja duhovnika, frančiškana Abune Nirwana, po rodu Iračana
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Abuna Nirwan je frančiškanski duhovnik, po rodu Iračan, ki je pred posvečenjem študiral in končal študij medicine. Leta 2004, ko je romal v Sveto deželo, so mu sestre dominikanke rožnega venca podarile rožni venec in relikvijo svoje ustanoviteljice, svete Marie Alphonsine Danil Ghattas (palestinskega rodu, razglašena za svetnico leta 2015), ki ju ima oče Nirwan vedno pri sebi.
Preberite še:
11. september 2001: zakaj je newyorški gasilec postal duhovnik
Ko je leta 2009 Benedikt XVI. potrdil čudež za njeno beatifikacijo, je s Svetega sedeža prišla prošnja za izkop njenih posmrtnih ostankov. Običajno je naloga lokalnega škofa, da za to določi zdravnika. Prosili so očeta Abuno Nirwana, da to stori in sestavi zdravniško poročilo.
Duhovnik Santiago Quemada (na svojem blogu Un sacerdote en Tierra Santa / Duhovnik v Sveti deželi) pripoveduje zares nenavaden dogodek, ki se je zgodil dve leti pred tem, poleti 2007.
Nevaren dogodek ob obisku družine
14. julija 2007 je oče Abuna Nirwan odšel obiskat svojo družino v Irak. Za pot je uporabil taksi, ki ga je najel na meji s Sirijo. (To zgodbo je sam povedal med mašo v Bet Yallu.)
“V tistem času na obisk k družini ni bilo možno iti z letalom. To je bilo prepovedano. Potovati se je dalo le z avtomobilom. Načrtoval sem odhod najprej v Bagdad, od tam pa v Mosul, kjer živijo moji starši. Voznika je bilo strah zaradi takratne situacije v Iraku. Še ena družina z dveletno deklico naju je prosila, ali lahko potuje z nama. Taksist mi je povedal, da so prosili že njega, in ni imel nobenih pomislekov. Bili so muslimani, on pa kristjan. Pozneje smo naredili postanek na neki bencinski postaji, kjer nas je mlad moški, musliman, prosil, ali sme prisesti. Ker je bilo še dovolj prostora, smo tudi njega sprejeli.
Preberite še:
Hotel ga je ubiti, odšel je spreobrnjen
Mejni prehod med Jordanijo in Irakom odprejo šele ob sončnem vzhodu. Ko je sonce vzšlo, se je odprla ograja in približno petdeset do šestdeset avtomobilov se je v koloni počasi približevalo prehodu. Odločno smo nadaljevali potovanje. Po več kot eni uri vožnje so nas ustavili zaradi kontrole. Pripravili smo potne liste. Voznik je dejal: “Te skupine se bojim.”
Pred tem je bila tu vojaška kontrolna točka, a pripadniki islamistične teroristične organizacije so jih pobili in prevzeli nadzor. Ko smo se približali, so nam vzeli potne liste. Niso nam rekli, naj izstopimo. Dokumente so odnesli v pisarno. Eden se je vrnil in mi dejal: “Oče, nadaljevali bomo preiskavo. Pojdite do pisarne, ki je tam v daljavi. Od tam naprej je samo puščava.” “Prav,” sem dejal. “Če moramo iti, bomo šli.” Hodili smo četrt ure, da smo prišli do tiste koče, ki nam jo je pokazal.
Na robu smrti
Ko smo prišli do koče, sta prišla ven dva moška z zakritimi obrazi. Eden od njiju je imel v eni roki fotoaparat, v drugi pa nož. Drugi je imel brado in je držal Koran. Prišla sta bližje in eden od njiju me je vprašal: “Oče, od kod prihajate?” Odgovoril sem, da iz Jordanije. Nato je vprašal voznika. Potem je stopil k mlademu fantu, ki je bil z nami, ga zgrabil od zadaj in ga ubil z nožem. Meni je zvezal roke na hrbtu. Nato mi je rekel: “Oče, to snemamo za Al Yaziro. Bi želeli kaj povedati? Samo ne več kot eno minuto.” Rekel sem: “Ne, samo molil bi rad.” Pustila sta me moliti eno minuto.
Preberite še:
Frančišek Janez Bonifacio, “mirni svetniček” – ubit zato, ker je bil veren
Nato me je potisnil za ramo proti tlom, da sem pokleknil, in mi rekel: “Ti si duhovnik in prepovedano je, da tvoja kri pade na tla. To bi bilo svetoskrunstvo.” Šel je po vedro in ga prinesel, da bi mi prerezal vrat.
Ne vem, kaj sem takrat molil. Zelo me je bilo strah in rekel sem Mariji Alphonsini: “Zagotovo ni naključje, da te nosim s seboj. Če je Božja volja, da umrem mlad, sem pripravljen, a če ni, te prosim, da nihče od nas ne umre.”
Obvarovan
Zgrabil me je za glavo, me s silo pritisnil v ramo in dvignil nož. Nekaj trenutkov je bilo tiho, nato je dejal: “Kdo si ti?” “Menih,” sem odgovoril. Vzkliknil je: “Zakaj ne morem spustiti noža? Kdo si?” Ne da bi mi pustil še kaj reči, kje dejal: “Oče, vi in vsi ostali se vrnite v avto.” Šli smo proti avtomobilu.
“Od tistega trenutka se ne bojim več smrti. Vem, da bom nekega dne umrl, a zdaj mi je jasno, da bo to šele takrat, ko bo Bog hotel. Od takrat se ne bojim ničesar in nikogar. Kar se mi bo zgodilo, je Božja volja. On mi bo dal moč sprejeti križ. Pomembno je imeti vero. Bog varuje tiste, ki verujejo vanj.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katja Tušek.
Preberite še:
“V folklorni skupini si okrepijo samozavest ter se naučijo obvladovati sebe in svoje telo”
Preberite še:
Grejo selfiji tudi vam že na živce?
Preberite še:
Poporodna depresija: Počutila sem se kot edina na svetu s tako težkimi občutki