Starševska nemoč: “Ko bi ti vedel/a …”

Ne spomnim se, da bi kdaj tako pogosto in tako globoko doživljala občutke nemoči, kot jih ravno v starševstvu. Že pri porodu me je presenetilo, kako sem iz moči prehajala v nemoč, še posebej ob močnih poporodnih krvavitvah.

Potem se je le še stopnjevalo: ob utrujenosti, ko dojenček ni in ni zaspal, ob porušenih načrtih, ko sem skušala združevati svoje želje in otrokov ritem, ob nepredvidljivih in neprevidnih potezah otrok, ko je kdaj prišlo tudi do nesreče ali velikega iskanja pogrešanih.

Nemoč čutim ob kaosu, ki vsakodnevno nastaja v našem domu in se zdi, kot bi se spopadala z mlini na veter, ki raznašajo oblačila, igrače, knjige in šaro po vsej hiši. Pogosto čutim nemoč ob izbruhih otrok, ob njihovi trmi, močni volji, besnenju, ob njihovi občasni nesramnosti, nehvaležnosti, medsebojnih prepirih, ob zajedljivosti, ki je vse pogosteje naša obiskovalka, ko prihajajo najstniška leta.

Preberite še:
Se kdaj počutite osamljeni in popolnoma nemočni?

Nemoč me preplavi pred kritiko ljudi, ki natančno vedo, kaj bi morala narediti ali kako ravnati, čeprav so v popolnoma drugačni situaciji in se niti ne poskušajo vživeti vame. Nemočna sem včasih ob možu, ko se kaj pokvari ali uniči in mu ne morem in ne znam pomagati.

Včasih se hočem malo umakniti in upam, da bom našla zadoščenje, če kaj spodbudnega preberem. A na družbenih omrežjih že ne! Tam šele čakajo name plazovi novic in dejstev, ki me spravljajo v nemoč! Trpljenje ljudi in živali po vsem svetu, hudobija nekaterih, naravne in druge nesreče, nespametnost množic …

Dokler se ne umirim v tišini in v Njegovi bližini: “Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.” Obdaril me je s čudovitim okoljem, z možem, ki se je pripravljen truditi skupaj z mano, in Božjo pomočjo, z otroki, ki so včasih hkrati obremenjujoči, obenem pa neizčrpen vir navdiha in poguma.

Preberite še:
Kako v urah obupa prositi Marijo za pomoč

Mojzes, ki mu je bilo zaupano veliko poslanstvo, je nekoč Bogu potožil: “Ne morem sam nositi vsega ljudstva, kajti pretežko je zame.” Torej sem tudi jaz upravičena, da se zatekam k njemu, mu izročam svoje trenutke nemoči in sprejemam, da je to moja arena, moja ranljivost. Kot pravi Brene Brown: “Ranljivost ni zmaga ali poraz – je pogum, da nastopimo in se izkažemo, ko nimamo nobenega nadzora nad tem, kako se bo vse skupaj izšlo.”