Jernej Kopitar je bil dolga leta najbolj slovit jezikoslovec v Avstrijskem cesarstvu, prav tako je položil temelje sodobnemu vseslovenskemu knjižnemu jeziku
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Jernej Kopitar, ki se je rodil leta 1780 v Repnjah pri Vodicah, je širši javnosti verjetno še najbolj znan iz posmehljivega verza “Le čevlje sodi naj Kopitar”, ki ga je napisal najbolj znani slovenski pesnik France Prešeren.
Preberite še:
Zakaj je slovenščina možat jezik
Toda v resnici je bil Kopitar eden največjih Slovencev v zgodovini, ki mu je uspelo stkati stike z nekaterimi najbolj slovitimi srednjeevropskimi intelektualci tistega časa in ki je s svojimi dejanji vplival na zgodovino številnih narodov, ne samo slovenskega.
Zgodnja smrt staršev
Kopitar se je rodil v ugledni kmečki družini. Njegov oče Jakob je bil v Repnjah spoštovan župan in cerkveni ključar. A že pri 14 letih je Kopitar ostal sirota, saj sta tako oče kot mati umrla zaradi kolere.
Zoisov varovanec
Vprašanje je, ali bi mladi nadarjeni Gorenjec izkoristil svoje izjemne talente, če ga ne bi pod svoje okrilje vzel baron Žiga Zois, najbogatejši Kranjec svojega časa in mecen oziroma denarni podpornik slovenskih narodnih buditeljev.
Slovita slovnica
Leta 1808 je Kopitar izdal slovito Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (izvirnik: Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steiermark), ki velja za prvo pravo znanstveno slovnico slovenskega jezika in tudi za prvo sodobno slovnico katerega od slovanskih jezikov.
Preberite še:
To so besede, ki so jih Slovenci razširili po svetu
Po izdaji slovnice je Kopitarju leta 1809 prišel v roke Nouvi zakon, prevod Nove zaveze v prekmurski knjižni jezik, ki ga je napisal Štefan Küzmič. Kopitar je takrat spoznal, da so tudi ogrski Karantanci, kot jih je imenoval, jezikovno del slovenskega naroda.
Vseslovenski knjižni jezik
Kopitar se je zavzemal za vseslovenski knjižni jezik. Ta projekt je v drugi polovici 19. stoletja uspelo dokončno uveljaviti njegovemu učencu Franu Miklošiču (1813‒1891), ko je prišlo do združitve kranjske in vzhodnoštajerske različice slovenskega knjižnega jezika. Po prvi svetovni vojni se je ta enotni knjižni jezik, ki je vključeval tudi nekatere značilnosti prekmurskega knjižnega jezika, uveljavil tudi v Prekmurju.
Preberite še:
To je tuja dežela, ki je spremenila slovensko zgodovino
Leta 1808 je Kopitar odšel na študij na Dunaj. To je bil začetek njegove blesteče kariere. Zaradi znanja jezikov je leta 1810 postal cenzor slovanskih in novogrških knjig, nato pa je s pomočjo Zoisa in poljskega grofa Osseliskega postal tudi knjižničar dvorne knjižnice na Dunaju.
Stiki s slavnimi sodobniki
Kopitar je navezal stike s številnimi znanimi osebnostmi. Tako si je dopisoval s Čehom Josefom Dobrovskym (1753‒1829), utemeljiteljem slavistike. Spoznal je tudi Jacoba Grimma (1785‒1863), znanega pisca pravljic (skupaj z bratom Wilhelmom je napisal slovite Grimmove pravljice), ki pa je bil tudi ugleden jezikoslovec.
Preberite še:
To je bosonogi menih, ki je sprožil slovenski narodni preporod
Politično je bil Kopitar zagovornik avstroslavizma, na Avstrijo je gledal kot na slovansko državo, ki naj k sebi pritegne tudi druge slovanske narode. Bil je vnet katolik in nasprotnik pravoslavne Rusije. Tako je spodbujal Ukrajince naj uporabljajo ukrajinščino namesto ruščine, med drugim je želel odtrgati od ruskega vpliva tudi Srbe.
Kopitar pomaga utemeljiti sodobni srbski knjižni jezik
Leta 1813 je Kopitar spoznal srbskega jezikoslovca Vuka Karadžića, ki je postal njegov varovanec. Karadžić je s Kopitarjevo pomočjo utemeljil sodobni srbski knjižni jezik, ki je temeljil na govorici preprostega srbskega ljudstva. Prej so Srbi kot knjižni jezik uporabljali nekakšno mešanico ruščine, stare cerkvene slovanščine in jezika srbskega ljudstva.
Preberite še:
To so starodavne besede izginulega ljudstva, ki živijo v slovenščini
Leta 1850 je Karadžićev knjižni jezik s posredovanjem Kopitarjevega učenca Miklošiča postal skupni knjižni jezik Srbov in Hrvatov ‒ to je tako imenovana srbohrvaščina.
Kopitar uveljavi pojem srbohrvaščina
Kopitar je že desetletja pred tem tudi populariziral novo skovanko srbohrvaščina, ki je nadomestila pred tem uveljavljeni pojem ilirski jezik. Sicer je že Jacob Grimm leta 1824 uporabil za ta jezik pojem serbisch-kroatisch, leta 1836 pa je Kopitar uporabil pojem dialecto Serbochrovatica, sive Chrovatoserbica.
Preberite še:
Kako so predniki Slovencev ustanovili prvo slovansko krščansko državo
Po razpadu Jugoslavije se med nekaterimi jezikoslovci kot nadomestek za pojem srbohrvaščina uporablja med drugim bolj politično korektni pojem osrednja južna slovanščina.
Slovenskost Brižinskih spomenikov
Kopitar je seveda pustil svoj pečat še marsikje drugje. Tako je leta 1836 kot prvi dokazal, da so Brižinski spomeniki res napisani v jeziku prednikov Slovencev, razvil je tudi – pozneje sicer ovrženo ‒ teorijo o karantansko-panonskem izvoru stare cerkvene slovanščine. Je pa verjetno pravilna njegova teza, da so nekateri kulturni in verski pojmi zahodnega izvora v staro cerkveno slovanščino prišli prek jezika prednikov Slovencev.
Preberite še:
To so rokopisi, ki so za Slovence neprecenljive vrednosti
Razkrinka češke ponaredke
Čehi ga niso imeli preveč v čislih, saj je Zelenodvorski in Kraljevodvorski rokopis, ki naj bi nastala v srednjem veku in sta domoljubno opevala staro češko družbo in boj proti Nemcem, pomagal razkrinkati kot ponaredka. Šele konec 19. stoletja so se tudi Čehi sprijaznili z razkritjem, da sta rokopisa ponaredka.
Kopitar je bil prepirljivega značaja (zaradi različnih pogledov na knjižni jezik se je sporekel tudi z 20 let mlajšim Prešernom, ki mu je vrnil s posmehljivim verzom, omenjenim na začetku besedila) in je bil oster in neizprosen v polemikah. Nikoli se ni poročil. Ko je bil star nekaj čez 30 let, se je v Ljubljani zagledal v takrat 16-letno Ernestino Podobnik, hčerko pokojnega ljubljanskega župana. A se je Ernestina raje poročila z nekim Italijanom in odšla v Milano.
Zaradi goljufije izgubi prihranke
Ni nobene Kopitarjeve slike (menda ni želel, da ga upodobijo), iz pripovedovanj pa vemo, da je bil srednje visoke postave, blede polti, rdečelas in modrih oči. Umrl je reven, saj je svoj prihranjeni denar lahkoverno izročil svojemu odvetniku Gostiši, ne da bi zahteval pisno potrdilo. Ko je odvetnik leta 1842 umrl, je njegova vdova trdila, da ne ve nič o denarju. Kopitar je umrl leta 1844 na Dunaju. Leta 1897 so njegove posmrtne ostanke pripeljali v Ljubljano.
Preberite še:
Zakaj je dobro majhnim otrokom brati svetopisemske zgodbe
Preberite še:
Naj vam predstavimo Letečega škofa
Preberite še:
Fotoutrinki s Svetovnega dneva mladih – največje katoliške “fešte” na svetu