Uredništvo je povabilo starše, da delijo domislice svojih otrok. Objavljamo nekatere in vas vabimo, da tudi vi svoje delite z nami.
Moj mali sine je pri svojem prvem obhajilu pod obema podobama pogledal duhovnika v oči in mu žareče dejal: “Jezus je pa res dober!” Vsa cerkev je prasnila v smeh.
Neka deklica je pri maši kazala svoji mami opraskano koleno: “Mami, trpim, trpim podponcijempilatom.” Menila je, da je to primeren izraz za hudo bolečino.
S triletnim sinom sva v cerkvi gledala kip Lurške Marije s sklenjenimi rokami. “Vidiš, to je Marija, Jezusova mama. Veš, kaj dela?” “Pripravlja se na skok v vodo.” (Bilo je poletje in učili smo ga plavati.)
Nečakinja je ob nabirki komentirala: “Najprej se dolgočasimo, potem pa moramo še plačati.” In potem ob pogledu na večno lučko pri tabernaklju: “Ko bo zelena, bomo lahko odšli?”
Triletna Klara je en teden po veliki noči gledala ogromnega Križanega in rekla: “Mama, to je pa hudo, duhovniku moramo reči, da so pozabili Jezusa sneti s križa, je vstal od mrtvih! Ali ni razumel?”
V trenutku povzdigovanja je zazvonil mobilni telefon in neki jasen otroški glas je, obdan s tišino, rekel: “Jezus je, pravi, da ne more priti.”
Moj triletni sin se je zagledal v velikega Križanega v cerkvi. Obrnil se je k meni in me vznemirjen vprašal: “Mama, je to pravi Jezus?” Odgovorila sem mu, da ne. “Zakaj pa trpi, če ni pravi?”
Ko je bila moja starejša sestra še majhna, je pri povzdigovanju, ko so pozvanjali, vedno zaklicala: “Halo?” Zvonjenje je bilo zelo podobno zvonjenju našega telefona.
Župnik je v zakristiji pustil prižgan mobilni telefon. Med pridigo je začel zvoniti. Mlajši ministrant je šel v zakristijo, odgovoril in potem prinesel telefon župniku: “Gospod župnik, za vas je.”
Moja hčerka je za cvetno nedeljo prinesla od verouka risbico o velikem tednu. Vprašala me je, zakaj so na veliki petek, ob Jezusovi smrti, apostoli tako žalostni. Odgovorila sem ji, da zato, ker je Jezus, ki so ga imeli tako zelo radi, umrl. “Ampak saj je čez tri dni vstal od mrtvih. Tri dni ni tako dolgo.” Povedala sem ji, da oni tega takrat še niso vedeli. In kaj mi je odgovorila? “Dobro, ampak po dva tisoč letih bi to že lahko vedeli.”
Ko so se duhovniki in diakoni pri vratih cerkve pripravljali za vstopno procesijo, je naša dve leti stara Blanka vprašala nekega diakona: “Zakaj imaš ruto nosilko, če nimaš v njej otroka?” V cerkvi so umirali od smeha.
Druga, spet Blankina: S sklenjenimi rokami je šla po cerkvi v vrsti za obhajilo. Ko naj bi jo duhovnik blagoslovil, je pokleknila pred njim na tla. Oče jo je pozneje vprašal, zakaj je to storila: “Gledala sem, če so na tleh Jezusove drobtinice, ker mi celega ni hotel dati …”
Prispevek je nastal po prevodu, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Irena Santoro.
