Kakšna je pot odpuščanja – pričevanja otrok alkoholikov
Nisem še odpustila
Irena: Zdaj še ne morem reči, da sem popolnoma odpustila. Zdi se mi, da je to proces in je zame pomembno, da grem čez vso bolečino, jezo, zamero, krivdo in sram s svojim tempom. Pač počasi meljem. Potrebujem čas in to sem sprejela. Pa tudi mislim, da imam pravico biti še malo jezna.
Včasih sem mislila, da sem že odpustila, pa so se mi v sedanjih odnosih spet in spet prebudile kakšne stvari za nazaj in sem se morala prav ustaviti in se prepričati, da vse to spada v nek drug čas. Hočem povedati, da je vse še zelo živo v meni in je to zame še nedokončan projekt. To me je dolgo zelo mučilo. Zdaj sem to sprejela, a sem ves čas odprta za odpuščanje, si ga želim in upam, da ga bom nekega dne tudi dosegla. To bi mi veliko pomenilo, da bi končno našla mir.
Preberite še:
Duhovnik, ki se je izkopal iz brezna alkohola
Sedaj vem, da gre za bolezen
Andrej: Jaz sem očetu odpustil. Zdaj vem, da je alkoholizem bolezen, in po moje ni imel pojma, kaj dela. Vsi smo bili kot v transu. Hvala Bogu, da tega ni več. Največ težav imam z odpuščanjem sebi. Stvari pri nas doma so se spremenile. Oče se je spravil v red in od tega je zdaj že skoraj dve desetletji. Zdaj greva lahko na kavo in se sproščeno pogovarjava kot dva odrasla človeka. Mi je žal, da tega nisva mogla imeti prej, in za tem občasno še žalujem. Ampak tistih let ne morem dobiti nazaj. To je dejstvo. Lahko jih samo sprejmem in živim naprej.
Odpuščanje je največje darilo
Tibor: Očeta že pet let ni z nami. Po svoje sem po njegovi smrti našel svoj mir. Nisem mu odpustil samo zato, da bi ga ohranil v mirnem spominu, ampak sem zavestno delal v tej smeri. Če bi bil oče tu, mu ne bi očital. Svoje rane lahko pozdravim samo tako, da se premikam naprej, in tudi sam ne maram, da kdo pogreva moje stvari za nazaj.
Sam pri sebi sem postavil mejo in začel na novo, razbremenjen starih, zdaj res nepomembnih stvari. Življenje je tako ali tako prekratko in nima smisla držati zamere. Kaj bi s tem dosegel, razen da bi škodoval samemu sebi? Odpuščanje je največje darilo, ki sem si ga v tem življenju lahko podaril. Ko sem si to dovolil, se je moč preteklosti nad mano neverjetno zmanjšala.
Preberite še:
Imenovati pomeni obvladati. Tudi pri alkoholu
Želela sem priznanje
Špela: “Oprosti. Naredila sem najboljše, kar sem lahko,” pri meni nikoli ni vžgalo. Najbolj iskreno in resnično, kar bi mama lahko rekla, bi bilo priznanje, da je bila slaba mama in da ji je žal za vse slabo, kar mi je povzročila. Ampak drugih ne moremo prisiliti, da vidijo svoje napake. Ali so dovolj pogumni, da brez cenzure pogledajo, kaj so storili, ali pa dajejo izjave, ki naj bi jih opravičevale.
Če bi samo priznala, prevzela odgovornost, bi ji lahko odpustila. Dokler se skriva in zanika resnico, ki je samo ena, in sicer ta, da je bilo hudo, tega ne morem narediti. Do zdaj sem se naučila, da glede nje ne morem narediti nič. Lahko samo preprečim, da bi me to uničilo. O odpuščanju še ne morem govoriti. Upam, da ga bom nekoč dosegla, zdajle pa čutim, da mi najbolj pomaga odmik. Lahko se samo dvignem nad vse to, kar se mi je zgodilo, zrastem in postanem dovolj dobra za svoje otroke. Ta zloraba se konča pri meni.
Preberite še:
“Treba je živeti skromneje in preprosteje, stvarem reči ne”
Preko razumevanja in sočutja
Primož: Večino mojega življenja je bil oče “bad guy”. Preostanek primarne družine ga je krivil za vse probleme. Tudi potem, ko so se starši ločili, smo ga ohranili kot skupnega sovražnika. Živeli smo pod vtisom, da so nas težave, skozi katere smo šli, celo zbližale. Skozi terapije in okrevanje sem končno dosegel točko, na kateri mu lahko odpustim. Veliko sem prebral o alkoholizmu, raziskal družinsko preteklost, se poskušal postaviti v njegove čevlje in tako sem lahko očeta videl kot rezultat disfunkcionalne družine.
Alkohol se je naučil uporabljati kot način, s katerim je zbežal pred svojo bolečino, strahovi, pač pred tistim, kar ga je mučilo. To ni nič drugače kot pri meni, ko se v težavah zakopljem v delo. Je vzorec soočanja in to lahko razumem. Mogoče je tudi to na nek način pot odpuščanja, preko razumevanja in sočutja …? Zares sem mu lahko odpustil, ko je zbolel za demenco in odšel v dom. Ko se je preselil tja, sem se končno počutil varno. Iz te varnostne razdalje sem čutil, da mi nič ne more.
Ko sem predeloval vse svoje težave z očetom, sem začel videti mamo v drugačni luči. Nikoli ni imela težav z zasvojenostjo, a je bila soodvisna. Vedno je poskušala nadzirati, kaj otroci delamo, razmišljamo, čutimo. Ko smo bili majhni, so nas naučili sovražiti očeta in po drugi strani mamo postavljati na piedestal. Ona je bila tista, ki je trpela, ki je toliko žrtvovala in nas je imela zares rada. Ko sem spoznal, da ni bila popolna mama, in sem videl, kako disfunkcionalna je bila tudi ona, mi je bilo to težko predelati.
***
Preberite še:
Fant se drogira. Kaj lahko storim?
Zamera me spremlja že 20 let
Mateja: Velik del svojega časa se ukvarjam z dvema človekoma, mamo in očetom. Zadnje mesece se ukvarjam predvsem z zamero v zvezi s tem, kaj moji starši so ali niso storili, ter tem, kako je to negativno vplivalo name. Zamera je moja največja težava, ki me spremlja že dvajset let.
Vedno sem zamerila mami, ker ni poiskala pomoči, in zaradi vsega, kar sem žrtvovala, da sem zakrivala njene težave, da sva s sestro preživeli. Zamerila sem očetu, da ni nikoli poiskal pomoči in je na ta način omogočal mamin alkoholizem. Zamerila sem ji, da sem bila pri desetih letih glavna gospodinja, mama svoji sestri … Večji del moje zamere je bil usmerjen proti mami, ampak potem, ko je pred tremi leti oče umrl, sem se pogosto spraševala, ali bi v tem času ravnal drugače, kot je do takrat. Bi naredil kaj glede svoje soodvisnosti? Bi nas poučil o alkoholizmu? Zamerila sem mu njegov način soočanja s tem, kar se je dogajalo. Po moje sem mu zamerila tudi to, da je umrl in nas pustil same v tem. Zdaj vem, da je tudi on padel v past alkoholizma in da enostavno ni znal iz tega, saj je vedel premalo in glede tega ni bil aktiven. Pogrešam ga vsak dan.
Zdaj že nekaj časa razmišljam, da bi morala odpustiti in se osvoboditi. Sprašujem se, kako naj to sploh naredim? Je sploh mogoče, da otrok alkoholika odpusti svojim staršem? Mislim, da je moja zamera nekaj, kar bo počasi v meni izzvenelo, medtem ko se bom posvečala svojemu življenju. Odpuščanje ni za mojega očeta ali mamo, je zame. Spoznala sem, da moram odpustiti zaradi sebe, da se bom lahko premaknila naprej.
***
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Nekoč je tesal mize, zdaj pa iz bede rešuje zasvojence
Preberite še:
Brane Miličević je bil že klinično mrtev, videl je predor in luč