“Predstavljajte si, da bi v Slovenijo prišlo milijon beguncev. Kaj bi naredili?”

Pogovor z duhovnikom o življenju kristjanov v Libanonu in o tamkajšnji hudi begunski krizi

Te dni je Slovenijo obiskal predsednik libanonske Karitas Paul Karam, maronitski duhovnik. Že štiri leta vodi tamkajšnjo Karitas, v tem času pa je pribežalo več kot milijon in pol beguncev – v državo z dobrimi štirimi milijoni prebivalcev. V Libanonu je tudi zelo drugače biti kristjan kot v Sloveniji – tam je namreč uradno priznanih kar 18 različnih veroizpovedi.

Ob predstavitvi mu je bilo takoj jasno, s kom govori, saj ima Aleteia eno od uredništev tudi v Beirutu. “Večkrat me prosijo za intervju. Veliko naredijo za dobrodelnost. Zelo dobro so povezani z drugimi krščanskimi mediji v državi, prinašajo novice iz sveta Cerkve,” pove o izkušnjah z Aleteio v Libanonu.

“Prvič sem v Sloveniji. Zelo dobro se počutim, domače. Iskreno, všeč mi je, ker je veliko zelenega. Srečneži ste!” ne pozabi poudariti.

Preberite še:
Kdo so najbolj preganjani verniki na svetu

Preberite še:
“Ko sem na islamskih tleh, skušam ostati neopažen. Islam nas ne trpi”

Slovenija je versko zelo homogena, Libanon pa prav nasprotno. Kako je v tako raznoliki družbi biti kristjan, živeti kot kristjan?
To je naše poslanstvo. Kristus je bil rojen v tej regiji, ne v ZDA, Avstraliji ali Evropi. Prepričan sem, da je to naš poklic, pa čeprav imamo zelo veliko težav.

Je velik izziv. Biti moramo dobri pričevalci svoje vere. Kristus nas ne potrebuje v prijaznih situacijah, ko smo srečni, kjer se nič ne dogaja. Avantura kristjana je biti in čutiti, da nosimo križ. To niso moje besede. To so Kristusove besede. Rekel je, da kdor hoče hoditi za Njim, si mora naložiti križ in mu slediti.

Embed from Getty Images

Kaj to konkretno pomeni?
To pomeni, da je Kristus že od začetka ni obljubljal raja, brez strahu, brez odgovornosti. Ne! Tu smo, da nadaljujemo tisto, kar nas je že Kristus učil delati in kar so počeli prvi učenci. 12 apostolov je izšlo iz te regije in evangelizirali so ves svet.

Za nas je pomembno, da vlivamo pogum svojim ljudem in vsem na Bližnjem vzhodu. Čeprav smo manjšina. To ni pomembno. Smo kot sol. Ne potrebujemo je veliko, dala pa bo okus. Ta pomemben okus je naša odgovornost na vseh ravneh – udejanjati pravo sporočilo iz Biblije in pomagati drugim.

Tu nismo zato, da počnemo tisto, kar si želimo, ampak tisto, kar nam je naročil Kristus. Če verujemo. Če ne verujemo, je drugo vprašanje. Govorim tistim, ki so krščeni, ki verujejo s srcem in razumom, ki so priče tega, kar so prejeli pri krstu. Če tega ni, oprostite, nismo kristjani.

Preberite še:
Kako so kristjani na Japonskem preživeli preganjanja in atomsko bombo

Menim, da je to tisto, kar lahko damo drugim veram. Zlasti islamu. Od nas pričakujejo še več pričevanja. To je realnost z začetkov Cerkve. Kako je mogoče, da je 12 apostolov spremenilo ves svet? Spremenili so ga z duhom, življenjem in pričevanjem. V petem poglavju Apostolskih del lahko preberete, kakšni so bili prvi koraki Cerkve.

V zadnjih dveh letih je Libanon sprejel od 1,5 do 1,8 milijona beguncev, zlasti iz Sirije. Glede na število Libanoncev je to zelo velika številka. Kako je država to zmogla, kakšna je danes situacija v Libanonu?
To je zelo žalostna zgodba. Največja napaka nekdanje vlade je bila, da ni nadzorovala vstopa beguncev v državo. Jordanija in Turčija na primer to delata. Libanon tega ni počel iz različnih razlogov, tudi zelo političnih.

Resnični mirovni proces pomeni, da vsak prizna drugega z dostojanstvom, pravičnostjo in spodbujanjem dialoga. V Libanonu že dolga leta plačujemo račune drugih. Imeli smo vojno in še danes nismo odpravili njenih posledic. Zdaj pa imamo že drugo tragedijo – val beguncev iz Sirije, za katere ne vemo, ali se bodo vrnili.

Preberite še:
Molitev za boljši svet

Preberite še:
“Zame je naglavna ruta simbol zatiranja žensk”

Zdaj jih tudi naša vlada spodbuja, da bi se vrnili. To je njihova pravica, dom, dežela. Libanon ne more več trpeti. Tega si ne morete predstavljati. Infrastruktura, kriminal, zmanjšanje gospodarstva; vse je bilo prizadeto zaradi tolikšne množice beguncev.

Mednarodne skupnosti to ne zanima. Pustili bi jih pri nas, a to ni rešitev. Skoraj pol milijona Palestincev živi v Libanonu že 50 let. Izrael jih ne sprejme, da bi se vrnili. Zakaj? Je to pravičnost?

Embed from Getty Images

Kako deluje Karitas? Dobite pomoč iz tujine?
Seveda, mi smo tam od začetka krize. Mednarodna Karitas nam že ves čas pomaga. Od začetka je vsa pomoč šla Sircem, potem pa sem vztrajal, da se nameni tudi lokalnim skupnostim, ki so begunce sprejele. Te so namreč zelo prizadete. V dveh letih je gospodarstvo zašlo v velike težave, bali smo se, da se bo sesulo.

Tako velika množica ne more ostati – jesti morajo, nekje živeti. Spodbuditi jih je treba, da se vrnejo. Vsaj v regije v Siriji, ki so varne. K temu zdaj pozivajo škofje, predsednik države, ministri. Tako se ne more nadaljevati. Imamo težave z infrastrukturo, vodo, elektriko.

Če tega ne obvladaš, pride do posledic: kraje, umori, kaos. Ne pravim, da Libanonci ne počnejo nič od tega, toda večinoma gre za Sirce. Kako naj to obvladaš? Predstavljajte si, da bi v Slovenijo prišlo milijon beguncev. Kaj bi naredili?

Preberite še:
Ljudje, ki so v letu 2017 dali svoje življenje za druge

Kaj bi svetovali evropskim odločevalcem, da storijo v zvezi z migracijami?
Za vsem tem je velika mafija – trguje se z ljudmi, orožjem. Slišal sem, da kdor je prišel v Evropo z družino, je plačal vsaj pet tisoč dolarjev, da so jih pripeljali iz Sirije v Evropo. So to torej ljudje, ki jim moramo pomagati? In če so doma prodali vse, da so si to lahko privoščili, se torej nimajo več namena vrniti se.

Veliko bolj moramo pritisniti na mednarodno skupnost, na politike, odločevalce. Misliti moramo na ljudi, na njihovo dostojanstvo. Skupne interese je treba dati nad osebne interese. Tudi ni dovolj, da se nam nekdo smili. Ustaviti je treba to komedijo svetovnih politik. Veliko je nestabilnosti, nespoštovanja, močnejši nadvladuje šibkejšega. To ne bo dalo upanja.

Misliti moramo na spoštovanje. Tudi na spoštovanje verskega prepričanja, ne le narodnosti.

Preberite še:
Kaj nam je sveto? Življenje, družina, narava, moč?

Veliko ljudi v Sloveniji je strah prišlekov, ker vidijo kriminal, ki ga nekateri od njih povzročajo. Mnogi pridejo nelegalno, niso revni, ne potrebujejo pomoči. Po drugi strani pa je pomoči potrebnim treba pomagati. Imate kakšen nasvet za nas v Evropi, kako ustrezno postopati?
Ni lahko. Libanonci imamo desetletja izkušenj življenja med muslimani. Zahodna miselnost ne sme imeti iluzij – ne pozitivnih ne napačnih. Treba je biti realen. Dobro je poznati druge vere, toda poznati jih resnično. Ne tako, da se nam le smilijo.

Veliko muslimanov je zmernih. Ne bojimo se jih, ker jih poznamo in oni poznajo nas. Težave so s tistimi, ki so fanatični, ki ne želijo nadgrajevati svojih pogledov in prepričanj.

Vsi vemo, kdo je Islamska država in kdo jo je ustvaril. To je isto vprašanje, kot kdo je ustvaril Bin Ladna, Gadafija ali Sadama Huseina. To so isti ljudje. Ustvarili so jih, jih nastavili, potem pa ne vedo, kaj naj z njimi. Mislim, da veste, o čem govorim.

Preberite še:
Islamska država je v Iraku potolčena, a kristjani so še vedno ogroženi

To je poniževanje ljudi. Človeštvo pa ni objekt. Je stvaritev Boga, narejena po njegovi podobi. Ne morem jaz odločati, kdo je dober zame in kdo ne. Gre za vprašanje spoštovanja. Kristus je spoštoval ljudi. Marijo Magdaleno je spoštoval, čeprav je bila velika grešnica.

Treba je poznati muslimane. Tako jaz poznam njega in on mene. Jaz spoštujem njega in on mene. Nisem tu za to, da bi ga ubil ali izgnal. Tu sem, da ga spoštujem, da spoštujem njegovo prepričanje, on pa mora moje.

Prvi korak demokracije je, da drugi spoštujejo tvoje prepričanje. Če si Jud, bodi Jud, spoštujem te. Če si musliman, bodi musliman in te spoštujem. Če sem kristjan, moraš spoštovati mene in moje prepričanje.

Preberite še:
Del zgodovine krščanstva, ki še vedno buri duhove

Preberite še:
Neverjetne fotografije: Gibanje za življenje, kot ga še niste videli