Eno od poglavij zgodovine krščanstva, ki že stoletja močno buri duhove, je inkvizicija
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Prvo dejstvo
Korenine katoliške inkvizicije segajo v 12. stoletje, ko je na jugu Francije prišlo do vzpona katarov oziroma albižanov, v Franciji, Italiji, Švici, Nemčiji in na Češkem pa se je razširilo valdežanstvo. Obe skupini, katerih verski nauki so bili v nasprotju z nauki Katoliške cerkve, je Cerkev štela za krivoverski oziroma za hereziji. Prvi ukrepi proti herezijam (zaporne kazni, zaplembe premoženja, izobčenje …) so se začeli že sredi 12. stoletja.
Drugo dejstvo
Kot uradni začetek delovanje inkvizicije se šteje leto 1231, ko je papež Gregor IX. objavil bulo Excommunicamus. Glavna naloga inkvizicije je bilo zatrtje herezij, zlasti gibanja albižanov. Najprej je začela inkvizicija delovati v Nemčiji, nato se je leta 1232 razširila v Španijo, leta 1233 pa je postala ustanova, pristojna za vse katoliške dežele.
Preberite še:
To je najstarejša in najmanjša vojska na svetu
Tretje dejstvo
Inkvizicija je bila vzpostavljena tudi zato, da bi preprečila samovoljno in neorganizirano preganjanje pravih ali domnevnih heretikov, ki so ga – velikokrat tudi na podlagi izmišljenih obtožb – izvajale množice. Inkvizicija je tako pregon herezij vzpostavila znotraj pravnih okvirov takratne družbe tudi zato, da bi preprečevala izmišljene in neutemeljene obtožbe krivoverstva proti posameznikom.
Četrto dejstvo
Prvi inkvizitorji so bili dominikanci, njim so sledili frančiškani. Najbolj znana inkvizitorja sta bila francoski dominikanec Bernard Gui, ki je deloval med letoma 1307 in 1323, in španski dominikanec Tomas de Torquemada, ki je kot vrhovni inkvizitor deloval med letoma 1483 in 1498.
Preberite še:
11 dejstev o Vatikanu, ki jih verjetno ne poznate
Peto dejstvo
Delovanje inkvizicije je svoj višek doživelo v 14. stoletju. V 15. stoletju je njen vpliv slabel po vsej Evropi. Leta 1509 je bilo konec delovanja inkvizicije v Franciji. Najdlje se je obdržala v Španiji in njenih kolonijah, in sicer do leta 1834.
Šesto dejstvo
Zlasti je znano delovanje španske inkvizicije, ki sta jo leta 1478 ustanovila katoliška vladarja Ferdinand II. Aragonski in Izabela I. Kastiljska. Španija je bila država, v kateri je živelo veliko muslimanov in Judov, ki so se morali spreobrniti v katoliško vero. Naloga španske inkvizicije je bila odkrivanje heretikov med spreobrnjenci. Leta 1492 in 1502 sta bila izdana kraljeva odloka, ki sta Judom in muslimanom zapovedovala spreobrnitev ali izgon iz Španije.
Sedmo dejstvo
Najbolj kočljivo delovanje inkvizicije, ki še posebej buri duhove in je vir polemik, je kaznovalna politika inkvizicije, predvsem vprašanje mučenja in usmrtitev ljudi. Mučenje je bilo del takratnih sodnih postopkov in se je uporabljalo tudi v drugih postopkih (na Slovenskem je recimo mučenje pod vplivom razsvetljenskih idej ukinila šele cesarica Marija Terezija v 2. polovici 18. stoletja). So pa od 14. stoletja papeži v postopkih posredovali v smeri čim manjšega mučenja.
Preberite še:
Deset dejstev o vojnah, ki že stoletja burijo duhove
Inkvizicija sama ni imela pristojnosti usmrtitve ljudi, ki so jih obtožili herezije, ampak so to lahko naredile samo civilne oblasti (v večini primerov so smrtno kazen izvršili z zažigom na grmadi). Podatki o smrtnih obsodbah so različni. Od 930 obsodb herezije, ki jih je izrekel Bernard Gui, je bilo okoli 42 smrtnih obsodb, ki jih je nato izpeljala civilna oblast.
V Španiji je po enih podatkih inkvizicija med letoma 1540 in 1700 na smrt obsodila 828 ljudi, v postopkih pa so mučili deset odstotkov obtoženih. Po podatkih, ki so bolj nenaklonjeni Cerkvi (veliko jih je nastalo v času vzpona protestantizma), pa so samo v času delovanja vrhovnega inkvizitorja Torquemade usmrtili in mučili na tisoče ljudi. Poleg smrtnih obsodb so bile med hujšimi kaznimi tudi zaplembe premoženja in dosmrtne zaporne kazni.
Osmo dejstvo
Med znane žrtve inkvizicije spada Giordano Bruno, ki so ga leta 1600 v Rimu zažgali na grmadi. Zelo znan je tudi primer Ivane Orleanske, ki so jo zaradi krivoverstva leta 1431 na grmadi zažgali Angleži. V postopku inkvizicije je sodeloval tudi podinkvizitor za severno Francijo Jean Lemaitre, ki pa naj bi mu Angleži grozili s smrtjo, če jim bo skušal oporekati. Leta 1456 je papež Kalikst III. ustanovil inkvizitorsko sodišče, ki je pregledalo njen primer, zavrglo obtožbe proti njej ter jo razglasilo za nedolžno in mučenko. Leta 1920 so jo razglasili za svetnico.
Preberite še:
Ali “vatikanski skrivni prehod” resnično obstaja?
Deveto dejstvo
Leta 1542, v času vzpona protestantizma, je papež Pavel III. papeško inkvizicijo preoblikoval v ustanovo, ki je znana kot Sveti oficij. Ta je imela nalogo branjenja Cerkve pred herezijo. Deloval je kot glavno oziroma vrhovno prizivno sodišče v primeru obtožb herezije. Leta 1965 se je Sveti oficij preimenoval v Kongregacijo za doktrino vere.
Deseto dejstvo
Zatiranje herezij ni bila samo katoliška posebnost. Versko preganjanje in usmrtitve so med drugim izvajali tudi protestanti. Tudi pri protestantih so bili pogosti čarovniški procesi, ki so bili celo silovitejši kot v katoliških deželah. Nasilno zatiranje herezij in tako imenovanega čarovništva se je tako pri katoličanih kot pri protestantih dokončno končalo z vzponom razsvetljenstva.
Glavni vir: spletni članek What are the facts about Inquisition?
Preberite še:
Zakaj so papeži nosili rdeče čevlje in zakaj ima Frančišek črne?
Preberite še:
Kako je zaradi Slovencev padla avstrijska vlada
Preberite še:
Prvi globalni kapitalist, ki je postal junak revnih