Z binkoštno nedeljo nas liturgični koledar Cerkve popelje v praznovanje razodetja Svetega Duha, s trojiško nedeljo, ki sledi binkoštni, praznujemo celotno Sveto Trojico. Binkošti nas uvedejo v zrelo zavedanje o sebi – kristjani smo trojiški. To je naša resnica in obenem naša skrivnost.
Ni nam vedno lahko. Zunanji opazovalci in naši nasprotniki bi odpravili trojiškost ter nas skrčili na nekakšno duhovnost, ne nekakšno religijsko folkloro, na povsem politično korekten pojav.
Preberite še:
Ali je Sveti Duh golob?
Primer. Polfinalna tekma slovenskega nogometnega pokala 2018. V zadnji minuti nogometaš NK Gorica igra z roko. NK Aluminij ima možnost, da s penalom zaključi bitko in si prisluži nastop v finalu. Izvaja Josip Zeba. Pred strelom se pokriža po katoliško, se pravi, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Komentator na državni televiziji ob tem navrže, da Zeba računa na “pomoč nogometnih bogov”. So torej Oče, Sin in Sveti Duh nogometni bogovi? Ne, spoštovani komentator. Nogometaš ni pogan, da bi verjel v nogometne bogove, kot so v bogove arene verjeli gladiatorji pred 2000 leti. Nogometaš je samo sebe in svojo enajstmetrovko položil pred Sveto Trojico. Nič takega.
Na ta isti aprilski dan nogometnega polfinala spletni Reporter objavi zapis Boštjana M. Turka: “Bolje se je zameriti svetemu očetu kot troedinemu Bogu.” Avtor se jezi na papeža Frančiška, ker “umika Boga iz javnega diskurza, češ da gre za preveč spotakljiv pojem”. Avtor seveda pretirava, saj vsak katehet ve, da je kdaj treba spregovoriti o Bogu s pomočjo kakšnega novega simbola ali retoričnega pripomočka. Tudi argentinski papež kdaj to stori. Včasih nas pri tem malo zmede, šokira. Nič takega.
Preberite še:
8 vprašanj o katoliškem bogoslužju, ki zanimajo nekatoličane
A Turkov zapis pridobi težo, ko razpre nekaj misli o Sveti Trojici. V obrambo Nje, če smo natančni. In če se v tipično političnem tedniku, ki je sicer zadržan do sedanjega papeža, začnejo brati komentarji o tako rekoč notranji zgradbi troedinega Boga, smo na dobri poti. V tej dramatični uri za Evropo se vsaj del naše javnosti začenja zavedati, da če kristjani izgubimo Trojico, izgubimo sebe in tudi to, kar je plemenito tuzemskega iz naše trojiškosti nastalo – krščansko civilizacijo s humanizmom vred.
Prispevek je bil najprej objavljen kot uvodnik tednika Družina, letnik 67, št. 21.
Preberite še:
Sveta Barbara ali kako resnica skozi stene hodi
Preberite še:
Nekoč je tesal mize, zdaj pa iz bede rešuje zasvojence
Preberite še:
Slovenski nogometaš iz Argentine bogatejšim rekel ne in izbral Slovenijo