Kako naj se soočim z dejstvom, da ne morem več imeti otrok?
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Z žarom v očeh in sijočo poltjo se navdušeno obrne k meni in razkrije skrivnost, ki je ne more več držati zase. “Noseča sem!” vzklikne. Brez razmišljanja objamem njo, ki jo imenujem najboljša prijateljica in mi je bila v zadnjih letih kot sestra. Pritečejo mi prve solze sreče, med njimi pa svojo pot ubira tudi solza žalosti. Vedno, ko kdo veselo novico deli z mano, sem za to osebo presrečna, čeprav hkrati pomeni to, da se moram soočiti s dejstvom, da sem neplodna in da ne morem več imeti otrok.
Z najboljšo prijateljico sva bili hkrati noseči in rodili sva v razmiku nekaj mesecev – ona enojčka, jaz pa dvojčka. A najina pot do materinstva je bila zelo različna.
Preberite še:
Tako mlade pa že babice?
Težavna nosečnost
Njena nosečnost je potekala zelo gladko – zgolj tlesknila je s prsti in zanosila. Jaz sem imela s spočetjem po drugi strani veliko več težav, a na koncu nama je le uspelo. Tudi nosečnost je bila težavna: popadke sem dobila že v 27. tednu, a so zdravniki moja nedonošenčka uspeli prepričati, da ostaneta še notri, vendar sem morala zato do njunega rojstva strogo počivati. Prikazala sta se v 33. tednu in nekaj časa preživela na enoti za intenzivno nego in terapijo novorojencev, nato pa prišla domov.
Na srečo sta petletnika sedaj zdrava, a zaradi zapletov, ki sem jih imela, biološki otroci zame ne pridejo več v poštev.
Novo pričakovanje
Trenutno sem v obdobju, ko vsi okoli mene – moji prijatelji in starši otrokovih sošolcev – na novo pričakujejo. Glede na to, da sem ena redkih z ravnim trebuhom ali brez novorojenčka v rokah, se vprašanje, kdaj bom spet zanosila, pogosto pojavi. Pri 34 letih sem kot ženska zdrava, otroke pa obožujem, tako tudi razumem, zakaj me ljudje sprašujejo, kdaj bom imela naslednjega. Pri tem jih posebej zanima to, ali poleg dveh sinov morda upam še na kakšno hčerko.
Vem, da ta vprašanja prihajajo iz dobrega srca in da me nihče ne želi užalostiti, a vsakič, ko nekdo vpraša, zakaj nisem noseča ali zakaj to ne skušam postati, me zbode pri srcu. Spomnijo me, da je z menoj nekaj narobe, da obstaja nekaj, česar moje telo ni sposobno.
Seveda ne bom sredi šole zajokala, niti ne želim deliti vsebine svojega zdravstvenega kartona z neko mamo, ki jo poznam le iz vrtca. Tako se ob takšnih vprašanjih pogovoru izognem in rečem “morda” ali “razmišljava o tem”.
Vseeno se po takšnih srečanjih v meni preostanek dneva vse maje in lomi, saj se zatem vedno spominjam svoje nosečnosti. Priklicati si želim občutek premikanja malčkov in začutim, kako mi v trebuhu začne neprijetno klokotati. Govorim si, naj bom hvaležna, da ta občutek sploh poznam, namesto da mi dejstvo, da ga ne bom nikoli več okusila, greni srce.
Preberite še:
Stigma neplodnosti: “Bratje, sestre, mame, očetje, tete, strici, ne gnjavite ju.”
Zavist
Včasih se sprijaznim. Iščem morebitne prednosti, kot je na primer ta, da bi zaradi dodatnega otroka potrebovali večji avto, ko imam, po pravici povedano, že z upravljanjem zdajšnjega precejšne težave. A sprašujem se, koliko tega je zunaj mojega nadzora – čeprav se za prijateljico veselim, ji del mene iskreno zavida.
Ko gre za kakšno nosečo žensko v trgovini, mamo iz cerkve ali šole, lahko s čustvi ostanem na varni razdalji. Lahko sem srečna zanje, ne da bi se sama kakorkoli razburila. Toda v tem primeru ne gre za neznanko, temveč za mojo najboljšo prijateljico. Druga drugo sva spremljali na poroki, poznava vse najine skrivnosti, rada jo imam – in njenega še nerojenega otroka tudi. Povsem navezana bom njeno nosečnost spremljala od blizu, kar bo pomenilo, da del svojih čustev postavim na stran.
Preberite še:
Nemoč, žalost, nerazumljenost, sram. Tabu, ki to ne bi smel biti
Hvaležnost
Ne razumem, zakaj sem bila izbrana nositi ta križ. A kljub temu da bo moja maternica ostala prazna, je moje življenje polno. Vesela sem svojih dveh fantov, ki me kličeta mami, obenem pa sem z mislimi pri tistih parih, ki se prav tako soočajo z neplodnostjo in imajo morda le enega otroka, medtem ko sem jaz blagoslovljena z dvema. Zavedam se tudi, da družina ni določena le s krvjo. To, da sem si s prijateljico in njenim sinom blizu, na trenutke deluje, kot bi imela še enega otroka več. In da bom “teta Meg” tudi novemu otroku, mi bo v tolikšen dar, kot je prijateljici.
Zato ji bom ob rojstvu priredila prijetno zabavo in ji spekla njene najljubše sladice. Ko svojih nohtov na nogi ne bo več videla, jih bom nalakirala jaz, ob tem pa vztrajala, kako sijočo polt ima, čeprav morda le zaradi znoja. Želim, da bi imela kar se da mirno in udobno nosečnost. In ko bom videla, kako nosi enega izmed mojih nosečniških puloverjev, bom skušala biti hvaležna, da sploh še pridejo prav, namesto da se sprašujem, zakaj nisem jaz tista, ki bi jih oblekla.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Jure Plut.
Preberite še:
Izstop iz mehurčka: življenje z otrokom, ki ima Downov sindrom
Preberite še:
Kako lahko ženske optimistično vstopimo v štirideseta
Preberite še:
Šest Slovenk, ki živijo v različnih državah Evrope, in njihov porodniški dopust