Pogovor z borko proti nasilju nad islamskimi ženskami
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Sabatina James je Avstrijka pakistanskega rodu, ki se je iz islama spreobrnila v krščanstvo in s tem podpisala svojo smrtno obsodbo. Napisala je knjigo Obsojena brez zločina, ki je izšla tudi v slovenščini. Ne nazadnje živimo v državi, kjer se konča šengenska meja in kjer že leta živi močna islamska skupnost. V Ljubljani se gradi islamski kulturni center. Zato je prav, da poznamo muslimanski svet z več plati.
Ali ste kdaj pomislili, da bi bilo lažje živeti v Pakistanu?
Razmišljala sem že o tem … Ko prideš v Evropo kot muslimanka, si želiš tu biti deležna človekovih pravic. In potem ugotoviš, da to tudi tukaj ni več mogoče, ker Evropa tudi tvojim preganjalcem, torej islamistom, izreka dobrodošlico in jim omogoča, da ostajajo tukaj.
***
Vse skupaj se je začelo z dogovorjeno poroko, ki ste se ji uprli. Kako presekati te dogovorjene poroke, če vemo, da zanje skrbijo matere? Ali pomeni, da bi se morale najprej spremeniti one?
To ne bo mogoče tako dolgo, dokler ne bo Organizacija islamske konference (OIK) javno razglasila, da so ženske enakopravne. Težava je v tem, da Organizacija islamske konference pravi, da ženske in nemuslimani nikoli ne smejo biti enakopravni. To so razglasili v Emri, t. i. deklaraciji o človekovih pravicah islamskih držav, v zvezi 56 islamskih dežel, ki javno razglašajo, da ženske in nemuslimani pravno tako rekoč niso polnovredni ljudje.
Če k nam prihajajo ljudje iz teh dežel, potem ne moremo pričakovati, da se bodo v Evropi ali tudi v drugih državah nenadoma obnašali demokratično, morali bi se spremeniti zakoni. Poglejte na primer v iranskem zakoniku piše, da lahko neposlušno ženo pretepeš in da jo lahko, če poškoduje moža, nekaznovano ubiješ. To piše v zakoniku.
To pomeni, da če nekdo prihaja iz takšne dežele in se nato priseli v Evropo, potem njegova matična država ne prevzema več odgovornosti za umor iz časti, ampak mora to odgovornost pač prevzeti družina. In mislim, da bi se kot evropska skupnost tu morali pogajati z islamskimi državami in jim povedati, da morajo svoje zakone prilagoditi splošnim človekovim pravicam, ki veljajo tudi pri Združenih narodih.
Vse skupaj pa je zapečatila odločitev, da zapustite islam in prestopite v krščanstvo. Kaj danes kot odrasla, zrela ženska z izkušnjami svetujete mladim?
Mladim bi svetovala, naj se na vsak način zavzemajo za svojo vero in človekove pravice. Evropski mladini bi svetovala, da se zavzemajo predvsem za tiste, ki so brez glasu, to so pogosto preganjani kristjani.
Več kot 100 milijonov kristjanov preganjajo zaradi njihove vere, vsakih pet minut umorijo enega kristjana. In molk ob teh dejstvih je oglušujoč. O preganjanju kristjanov v medijih preprosto ne razpravljajo.
Ob tem se sprašujem, ali je življenje nekega kristjana vredno manj kot življenje drugače verujočega. Menim, da bi se mladi morali zavzemati za človekove pravice, predvsem pa bi se morali spet obrniti k svoji veri, to je pravzaprav najpomembnejše. Evropa temelji na krščanskem izročilu. Tudi razsvetljenstvo, ki ga tako pogosto hvalimo, je lahko nastalo samo tam, kjer je že bilo navzoče krščanstvo.
To pomeni, da brez krščanstva razsvetljenstva sploh ne bi bilo. Menim, da se lahko kristjani mirno izrečemo za svojo vero in tako sploh postanemo sposobni za dialog z muslimani. Kajti večina muslimanov spoštuje nekoga, ki veruje. V nasprotnem primeru namreč sploh nimamo neke podlage za vzpostavitev dialoga.
***
Preberite še:
V “moderni dobi” milijoni pobitih kristjanov
Res ni nobene možnosti, da bi vam vaša družina kdaj odpustila?
Zame je najpomembnejše, da jaz odpustim njim in jaz sem svojim staršem odpustila. Molim za svojega očeta, za svojo mamo, za svoje brate in sestro, rada jih imam in hrepenim po njih, ampak zato tudi razumem vse ženske, ki se soočajo z istim vprašanjem. In ki jim država pogosto ne daje nobene pomoči. Imamo Nemške islamske konference (DIK), ki so del programa nemške zvezne vlade, nimamo pa nikakršnih konferenc za žrtve. Zakaj ne prisluhnemo žrtvam? Tu imam seveda v mislih žrtve islama.
***
Se je v desetih letih kaj spremenilo na bolje?
Prej bi rekla, da se je stanje še poslabšalo. Povečuje se radikalizacija mladih, mi pa proti temu ne ukrepamo, temveč tiste, ki grajajo to radikalizacijo in fundamentalizem, celo označujemo kot islamofobe. V resnici pa gre za sprevračanje govora, za sprevračanje besed: storilce prikazujemo kot žrtve, žrtve prikazujemo kot storilce. Treba je jasno povedati: dejanski rasisti so islamisti in ne tisti ljudje, ki islamiste kritizirajo. Vse drugo, vsako sprevračanje tega dejstva, je politično nekorektno.
V knjigi ste zapisali, da je število samomorov med muslimankami v Nemčiji dvakrat večje od nacionalnega povprečja. Kako bi komentirali ta podatek?
Menim, da nosijo mlade ženske zelo veliko čustveno breme. Naj navedem primer. Pri nas je bila neka ženska iz Pakistana in čez kratek čas sem prejela klic v sili, da si je prerezala žile na roki. Ko sem se pogovarjala z njo, je rekla: Veš, življenje brez družine … je pretežko, ne zmorem tega, nimam dovolj moči. Zaradi tega se veliko žrtev vrne nazaj, v nasilne situacije, ker ne prenesejo misli, da so vse izgubile.
Treba je razumeti, mlada ženska, ki pobegne iz islamske skupnosti, nima nikogar, ki bi bil solidaren z njo. Kajti če jo je njena družina obsodila, potem ni nikogar, ki bi se zavzel za obsojenko, saj bi drugače tvegal, da obsodijo tudi njega.
V Pakistanu je bil primer, kjer so se ženske v neki družini uprle prisilni poroki mladega dekleta. Zaradi tega so potem vse žive zakopali. In če se človek zaveda takšnih posledic, si pogosto sploh ne upa tvegati, narediti koraka proti svobodi.
Ljudje se namreč pogosto sprašujejo, zakaj se ženske preprosto ne emancipirajo. Jasno je, da če boš storil takšen uboj iz časti, takšno brutalno dejanje, da nekoga živega zakoplješ, boš s tem prestrašil na tisoče ljudi in jih odvrnil od tega, da bi sploh pomislili na svoje človekove pravice. To je pravzaprav ta problem, da je žrtev popolnoma sama.
Preberite še:
Iraški nadškof rešuje preganjane kristjane
Muslimanke, ki odraščajo v Evropi, so v težki situaciji, razpete med dve kulturi. Ne nazadnje je naporno že to dnevno preoblačenje, izmenično ste nosili tuniko in zahodna oblačila, ste zapisali v enem od primerov.
Pogosto sem živela dvojno življenje. Kajti doma nisem bila dovolj “islamska”, v šoli pa nisem bila dovolj “zahodnjaška”, vedno sem bila nekje med dvema svetovoma in nobenemu pravzaprav nisem zares pripadala. Tako sem bila vedno osamljena. In potem sem si seveda rekla: Prav, naredila bom to, kar Evropejci od mene pričakujejo. Integrirala se bom.
Potem pa so me zaradi te integracije pretepali, me zato, ker sem hotela uveljavljati svoje človekove pravice, na silo odpeljali v Pakistan in me proti moji volji stlačili v koransko šolo. In potem sem prišla nazaj in pojasnila situacijo Evropejcem, oni pa so dejali: No ja, islama se pač ne sme kritizirati. Vedno je polno izgovorov, s katerimi zagovarjajo tiste, ki kršijo človekove pravice.
Prav je, da poudariva, da vaš boj ni usmerjen proti islamu, ampak proti zatiranju žensk.
Ko govorim o islamu, potem v prvi vrsti govorim o Mohamedovem učenju nasilja in tega kritiziram. Govorim o islamu, ki je nedemokratičen, nasilen in ki nasprotuje človekovim pravicam. To je islam, ki ga kritiziram: Mohamedovo učenje nasilja in to, da še danes verujejo v takšno nasilje, da ga poučujejo, namesto da bi se borili proti njemu. Tudi islamska skupnost se ne bori proti njemu.
Nisem jaz tista, ki govori, da je islam nasilen, temveč o tem priča islamski fundamentalizem, o tem pričajo islamske pravne šole, o tem še danes priča ogromno islamskih učenjakov, jaz kritiziram samo to, da vse to še danes poučujejo, da v to verujejo, namesto da bi se proti temu borili.
V Sloveniji smo v prejšnji komunistični državi Jugoslaviji živeli skupaj z muslimani. Takrat so živeli tiho, mirno, skoraj neopazno, sploh ženske. Po vojni pa se na naših ulicah vedno več žensk, predvsem mladih muslimank, zakriva. Menite, da se res prostovoljno?
Ne morem govoriti v imenu teh žensk, treba bi bilo vprašati vsako žensko posebej, zakaj se zakriva in ali to počne prostovoljno. Lahko samo rečem, da je zame naglavna ruta simbol zatiranja žensk, ker ruta ni verski simbol, temveč so nas učili, da jo mora ženska nositi zato, da moški zaradi njene spolne privlačnosti ne bi prišel v skušnjavo. S tem se žensko degradira na spolni objekt. To se mi ne zdi ravno zgledno.
Je pogled Evropejk, sploh levičark, ki menijo, da je pokrivanje stvar vaše vere in imate pravico do njega, da pravzaprav muslimanke to počnejo z veseljem in ponosom, pravilno? Ali je le izgovor za to, da se nam ni treba ukvarjati s tem težkim vprašanjem?
Zdi se mi predvsem zelo presenetljivo, da se Evropejke zavzemajo za zatiranje muslimanskih žensk. Kot sem že prej pojasnila, mora muslimanska ženska nositi naglavno ruto, da moški zaradi njene spolne privlačnosti ne bi prišel v skušnjavo, in potem se najde neka Evropejka in reče, da se ji to zdi fantastično. Tega pač ne morem razumeti. To se mi ne zdi feministično, to se mi ne zdi v skladu s človekovimi pravicami in zato bi rekla, da podajanje takšnih izjav ni zaželeno.
Preberite še:
To je ženska, ki je ostala v Einsteinovi senci
Kakšen je vaš pogled na reke beguncev, ki prihajajo v Evropo?
Da poleg neposrednih sosednjih držav tudi 50 arabskih držav ni pripravljenih sprejeti beguncev, čeprav ti govorijo isti jezik, imajo isto kulturo, isto pisavo; da Organizacija islamske konference ni pripravljena sprejeti beguncev ali da je sploh niso vprašali, ali bi jih bila pripravljena sprejeti, temveč da naj bi celotno breme, ves begunski val, naprtili Evropi, je napačna politika. To je politika proti evropskemu prebivalstvu.
V nemških medijih opozarjate na nevarnost, ki jo prinašajo s seboj?
Veste, če bomo tistim, ki kršijo človekove pravice in so nasilni do drugih, dovolili živeti v Evropi, potem ogrožamo demokracijo in notranjo varnost v naši državi.
Je Evropa sposobna preprečiti, da islamski skrajneži s svojimi nazori, ki zatirajo ženske, ne bi prevladali?
Zagotovo je Evropa sposobna to preprečiti, če se bo odločila za to, da bo ukrepala proti islamistom. Problem je v tem, da Evropa tega za zdaj niti ne nakazuje. Sicer pravimo, da je treba razlikovati med islamisti in muslimani, ampak potem se tega ne držimo, temveč preprosto uporabljamo ta dva izraza, islamist in musliman, da bi svoje razlikovanje pokazali navzven.
Daje Evropa dovolj jasne signale, da nasilje, sploh družinsko, tukaj ni dovoljeno?
Mislim, da Evropa ne daje dovolj jasnih signalov, kajti če lahko tisti, ki pretepajo svoje žene in ki ubijajo svoje žene ali svoje hčere, še naprej ostajajo v Evropi, potem dajemo napačne signale in nasilnemu islamu odpiramo vrata naše domovine.
***
Prispevek je bil (v daljši različici) najprej objavljen v reviji Praznična, 2/2016.
Preberite še:
Mož, ki je ustanovil prvo slovensko katoliško stranko
Preberite še:
Veste, zakaj je v ljubljanskem grbu zeleni zmaj?
Preberite še:
“Svetu želiva povedati, da je lepo biti študentska mama”